UMRL JE REVOLUCIONAR MODERNEGA BALETA MERCE CUNNINGHAM

New York, 28. julij 2009 – V 90. letu starosti je umrl Merce Cunningham, ki ga mnogi poznajo kot revolucionarja modernega baleta. Preminil je na svojem domu na Manhattnu, tri mesece po premieri svojega zadnjega dela z naslovom “Nearly Ninety” (Skoraj 90).

Merce Cunningham, eden najpomembnejših koreografov 20. stoletja, je ustvarjal do konca svojega življenja. Njegova plesna in raziskovalna koreografska pot se je odvijala 60 let, svojo plesno skupino ustanovljeno leta 1953 v New Yorku pa je vodil še v visoki starosti. Kot plesalec je nastopal vse do svojega 80. leta starosti, v zadnjih letih pa je bil priklenjen na invalidski voziček.

Cunningham je sodeloval z mnogimi umetniki svojega časa. Nerazdružljiv je bil s skladateljem Johnom Cageom, soustvarjal je s slikarjem Robertom Rauschenbergom, Jasperjem Johnsom, Andyjem Warholom in drugimi odločilnimi ikonami moderne umetnosti.

Cunninghamov plesni izraz, obogaten z lastno tehniko, ostaja v sodobnem plesu nepogrešljiv tudi danes. Dolge linije telesa in lahkost giba je ameriški koreograf naslonil na ples Marthe Graham, s katero je sodeloval preden je zablestela kot pionirka modernega plesa. Njegov gib so opisovali kot prostoren, breztežnosten, miren, hladen, natančen, spontan in hkrati premišljen.

Skozi svoje delo je ustvaril skoraj 200 predstav, razvil lastne metode dela, vzgojil mnoge generacije plesalcev in plesalk, s svojim razmišljanjem o gibu pa razširil možnosti telesa in plesa. V svojem delu je velik pomen namenil tudi glasbi, pri čemer plesni gibi niso bili več vezani na takte glasbe. Ples in glasbo je razumel kot dve samostojni entiteti, ki obstajata v prostoru in času ter neodvisno delujeta druga ob drugi. Slednje razumevanje ter ločevanje glasbe in plesa v kontekstu scenskih umetnosti pa je bila ena izmed revolucionarnih potez v dojemanju in razmišljanju o plesni umetnosti tistega časa.

Za ples je Cunningham izjavil, da je kot pletenje, ki ga nikoli ne konča. V svoji plesni tehniki je prepletal prvine klasičnega in modernega plesa, gibe človeškega vsakdana in živalske gibalne vzorce, v predstavah se je izognil klasični narativnosti in jih napolnil z vzorci, oblikami, ritmi in trenutki, ki jih je razvijal in raziskoval. Neodvisno delovanje entitet, ki so skupno izgradile končno odrsko delo, je koreograf razumel tako, da so scenografija, glasba in ples nastajali vzporedno in ločeno drug od drugega. Kaj se pri tem, ko se ti elementi soočijo, zgodi, pa je velikokrat preverjal šele na zadnji vaji pred premiero ali pa kar na premieri sami, ko so te prvine prvič trčile med seboj.

Cunninghamovo zanimanje je posegalo tudi na področje tehnologij. Filma in videa se je lotil v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja, sprva s sodelavcem Charlesom Atlasom, pozneje z Elliotom Caplanom. V 90. letih pa je s sodelovanjem pri razvoju plesnega računalniškega programa DanceForms prispeval k novi koreografski realnosti, ki proizvaja gibe in plesne kombinacije. Program je pri ustvarjanju svojih predstav začel uporabljati leta 1991 in bil tako tudi pionir na področju združevanja plesa in tehnologije.

Povzeto iz članka Neže Mrevlje