STRAVINSKI – BALETNI VEČER V SNG OPERA IN BALET LJUBLJANA

Balet SNG Opera in balet Ljubljana, je septembra 2012 predstavil novo baletno premiero z naslovom Stravinski.


OTROCI Z ROBA RESNIČNOSTI

Koreografska noviteta

Stravinski je o svoji glasbi, na katero bo nastala nova koreografija, zapisal: »Pulcinella je odkritje iz moje preteklosti, odkritje, ki je pogojevalo vsa moja nadaljnja dela … Ne, takrat me ni razumel nihče; celo napadali so me, češ da sem posnemovalec; zasmehovali so me zaradi moje nove ‘svobodne’ glasbe, kritizirali zaradi mojega dezerterstva v ‘modernizem’ in odtujevanja od mojega ‘pravega ruskega nasledstva’.«

Koreografija: KRISTINA ALEKSOVA
Koreografinja, je baletno izobraževanje je končala na ljubljanski Srednji šoli za glasbo in balet, v SNG Opera in balet Ljubljana pa pleše že deset sezon. Nastopila je v številnih zborovskih in manjših solističnih vlogah. Plesno in koreografsko se je izpopolnjevala na Dunaju in v Parizu. Krajša dela za soliste in duete je koreografirala za tekmovanji mladih baletnih plesalcev Slovenije in za dva gala večera Društva baletnih umetnikov Slovenije. Otroci z roba resničnosti so njeno prvo daljše in celovito koreografsko delo. Odlomek iz dela v nastajanju je bil predstavljen v okviru sporeda slavnostnega koncerta Zlitje stoletij ob odprtju prenovljene in dozidane Opere.
Izhodišče koreografije Kristine Aleksove je glasba Stravinskega, osnovni okvir pa zgodba o potujočih igralcih Pulcinellah. Te prispodobe potovanja skozi življenje so zveste svojim željam in sanjam, ki narekujejo njihove osebnosti in njihovo lastno pot. Pogumni posamezniki izkusijo življenje v vsej njegovi širini, saj jih nenehno iskanje in prepuščanje navidezno naključnim situacijam ne nazadnje vodi v absurdnosti bivanja, kjer pa je vendarle še vedno dovolj prostora za otroško naivnost in humorno dojemanje sveta. Nrav otroške duše je po koreografkinih besedah namreč edini vzvod, ki dopušča pot v neznano. Koreografija se po njej sprehaja med človeško lepoto in ironijo vsakdana, ki pa nas vedno (po)pelje v pravo smer, če le dovolimo, da nad pravili in navodili prevlada bister um.
Dirigent: Simon Krečič
Glasba: Igor Stravinski, Pulcinella, balet v enem dejanju po Pergolesiju
Besedilo: tradicionalno, izvedba v izvirniku
Koreografija: Kristina Aleksova
Dramaturgija: Tatjana Ažman
Kostumografija: Urška Recer
Oblikovanje luči: Marko Krajšek
Asistent koreografinje: Lukas Zuschlag
Asistentka predstave: Mojca Kalar Simić

Plešejo:
Pulcinella 1:
Georgeta Capraroiu
Nina Ogrinc, Eva Gašparič, HyeMin Kim/Barbara Potokar
Pulcinella 2:
Lukas Zuschlag/Luka Žiher*
Regina Križaj
Pulcinella 3:
Alexandru Barbu/Nicholas Krowicki
Urša Vidmar/HyeMin Kim/Mariša Nač
Pulcinella 4:
Lejla Pantić Šindrić/Tjaša Kmetec
Cosmin Agavriloaei, Kenta Jamamoto/Luka Žiher*
Sopran: Dunja Spruk
Tenor: Matej Vovk
Bas: Zoran Potočan
*zunanji sodelavec


APOLON

Dirigent: Simon Krečič
Glasba: Igor Stravinski, Apolon, ljubljenec muz (Apollon Musagète)
Koreografija: George Balanchine
Postavitev koreografije: Ben Huys
Postavitev luči: Marko Krajšek (po Ronaldu Batesu in Marku Stanleyju)
Baletna mojstrica: Maša Mukhamedov
Asistent predstave: Viktor Isajčev
Plešejo:
Apolon, grški bog svetlobe in sonca: Petar Đorčevski/Lucas Jerkander
Terpsihora, muza plesa in petja: Tjaša Kmetec/Rita Pollacchi
Kaliopa, muza pesništva: Ana Klašnja/HyeMin Kim
Polihimnija, muza pantomime: Rita Pollacchi/Lejla Pantić Šindrić
O APOLONU
Apolon je pomenil veliko prelomnico v umetniškem življenju Georgea Balanchina. V tem delu je umetnik uveljavil natančnost in čistost koreografskega sloga, ki ga je poiskal v podobah grške arhitekture. Posegel je po brezčasni dimenziji, ki je napovedala največje mojstrovine, ki jih je postavil za Newyorški mestni balet (New York City Ballet), zlasti na glasbo Igorja Stravinskega. Ustvarjanje na glasbo tega skladatelja je Balanchinu odprlo drugačne dimenzije koreografske kompozicije, ki so se odrazile v novi metodologiji in estetiki ter zaznamovale njegova poznejša dela. Mojstru so se odprle možnosti za posodobitev klasičnega plesa za dva plesalca (pas de deux), s čimer je pomembno prispeval k razvoju neoklasičnega baletnega sloga.
Balanchinov Apolon ni bil balet, kakršnega je pričakovala večina gledalcev. Po njegovi prvi izvedbi je eden od francoskih kritikov celo zapisal, da tisto, kar je videl, nima nikakršne zveze z Apolonom, drugi pa je zabeležil, da bi se moral balet imenovati Apolonove igre z muzami. »Vzdušje silovite telesnosti asociira na atlete pred dirko. Sleherna variacija spominja na trening za dokončni vzpon na Olimp, finale, ki je podoben tekmovanju bojnih vpreg, pa v spomin prikliče profile Rimljanov na kovancih. Poleg tega je vse skupaj upodobljeno v razširjeni izpovedi ruskega baleta.« Pa vendar je leta 1947 Glenway Wescott Apolona napovedal takole: »Videli bomo olimpijske igre, spremenjene v sodobni balet. Med vsemi Balanchinovimi baleti je prav Apolon tisti, ki je zgodovinsko najpomembnejši, najkompaktnejši in najvplivnejši.«


SVATBA

Dirigent: Simon Krečič
Glasba: Igor Stravinski, Svatba (Les Noces )
Besedilo: Igor Stravinski po tradicionalnih ruskih besedilih, izvedba v izvirniku
Koreografija: Jiří Kylián
Postavitev koreografije: Philip Taylor, Elke Schepers
Scenografija in kostumografija: John MacFarlane
Oblikovanje luči: Jennifer Tipton, Kees Tjebbes
Vodja zbora: Željka Ulčnik Remic
Lektorica za ruski jezik: Višnja Fičor
Asistenta predstave: Mojca Kalar Simić, Stefan Capraroiu
Korepetitorja: Simon Krečič, Nataša Kerševan
Plešejo:
Nevesta: Kristina Aleksova/Urša Vidmar
Ženin: Lukas Zuschlag/Petar Đorčevski
Nevestina mati: Sanja Nešković Peršin
Nevestin oče: Gaj Rudolf
Ženinova mati: Georgeta Capraroiu
Ženinov oče: Iulian Ermalai/Ivan Greguš
Ženitna posrednika: Tjaša Kmetec/Sorina Dimache, Lucas Jerkander
Rita Pollacchi, Alexandru Barbu
Družice: Ana Klašnja, Lejla Pantić Šindrić, Nina Ogrinc, Ksenija Kovač, Eva Gašparič/Barbara Potokar
Drugi: Petar Đorčevski/Nicholas Krowicki, Cosmin Agavriloaei, Juki Seki, Kenta Jamamoto/Gregor Guštin, Luka Žiher*
O KYLIÁNOVI SVATBI
Svadebka je ruska beseda (pomanjševalnica, op. p.) za svatbo. V različici Stravinskega gre za poročni ritual oziroma poroko, o kateri sta se nekoč po tradiciji vnaprej dogovarjali družini ženina in neveste. Za strukturo glasbene predloge Stravinskega je značilna stroga asketskost, s katero ponazori življenje ozke, vase zaprte skupnosti in njenih togih običajev.
Kylián, za katerega je značilen abstrakten nadrealistični ples, v katerem je še posebej izražena lepota giba, se je namesto prvotnega narativnega pristopa do priprav na tradicionalno poroko osredotočil na negotova čustva mladega para v času pred njo, na dogajanje, ki ga dopolnjujejo njuni prijatelji in sorodniki. Koreograf s svojo interpretacijo ne sledi dobesedno skladateljevi predlogi, pač pa jo dopolnjuje, na nekaterih mestih tudi z manjšimi citati iz izvirne postavitve.
Ples, ki ga vodi glasba, predstavlja različne »postaje« obreda, med katerim se ženin in nevesta, še vedno tujca, počutita kot žrtvi. Skozi obred, ki postaja vedno bolj divji, se sprosti strast in prepad med žensko in moškim začne izginjati. Ko sta strah in dvom pregnana, mladoporočenca obrneta hrbet preteklosti in odideta novemu življenju naproti.