Nazaj na AKTUALNE NOVICE DBUS
Ljubljana, 8. februar 2018
Prešernova nagrada 2018 za življensjko delo
Baletnemu umetniku, solistu, koreografu, vodji ljubljanskega baleta, pedagogu in režiserju
JANEZU MEJAČU
PREŠERNOVA NAGRADA mojstru baleta, Janezu Mejaču, za življenjsko delo, umetniku, ustvarjalcu in prvemu solistu ljubljanskega baleta, ki je s svojim neizmerljivimi plesnim opusom in umetniškimi izraznimi globinami zaznamoval slovensko baletno umetnost 20. stoletja vse do današnjih dni, ko mu njegova umetniška žilica še danes ne da miru, ko zna svoje znanje deliti, ko zna poučevati in mladim odkrivati svet baletne umetnosti.
Janez Mejač se je rodil 30. maja 1936 v Mokronogu na Dolenjskem in to pred samim pragom druge svetovne vojne. V naravnem okolju rojstnega kraja se je kalil v igrah z razmetanim bojnim železjem, trepetal v strahu, tudi smrti zrl v oči in že zarana odkrival svoje čustvene globeli, pa čeprav le v otroški igri in fantovski fantaziji. Že v osnovni šoli je bil zaželen na odrih šolskih prireditev, ko pa se je družina preselila v Ljubljano, je kaj hitro odkril pot do ljubljanske Opere, kjer se je srečal z baletno umetnostjo, njene čare pa mu odkrivala izredna profesorica ruskega rodu Nadežda Marušova. Razmeroma kmalu se sreča tudi z umetniškim parom Mlakarjevih, ko sta obračala novi list v pojmovanju moških baletnih plesalcev in zbirala ter pripravljala mlade nadarjene fante za baletne vloge v prihodnosti.
Janez Mejač je prvič nastopil v baletu Danina (1951), nato so sledili nastopi še v drugih baletih, preden je uspešno zaključil baletno šolanje (1957). Leto kasneje pa že bil nominiran za plesalca v baletih Triptihon, Naše ljubljeno mesto, kot aspirant pa od leta 1959 v baletih: Pepelka, Othello, Dvoboj, Trnuljčica idr. Z letom 1967 postane priznani soloplesalec v omenjenih in drugih znanih delih železnega in modernega baletnega repertoarja, tri leta kasneje pa pridobi tudi prestižni umetniški naziv prvega solista ljubljanskega baleta.
Ministrstvo za kulturo mu leta 1973 podeli naziv vrhunski umetnik, čez dve leti pa prejme nagrado Prešernovega sklada za vlogo Razuzdanca v baletu Razuzdančeva usoda. Svoj umetniški jubilej, 25 let plesnih uspehov, obeleži v sezoni 1975/1976 z vlogo Notredamskega zvonarja. Balet Giselle v duetu s tenkočutno balerino Tatjano Remškar je po mnenju njegovih kolegov in takratne kritike eno najlepših razodetij njegove umetniške duše, tudi eno najbogatejših kreacij slovenske baletne umetnosti nasploh. Mladi plesalci, ki jim je nesebično stal ob strani in znal deliti potrebne nasvete, občudujejo njegov profesionalni pristop k vsaki vlogi in ob vsakem nastopu posebej.
Tako kot domača ga hvali tudi takratna tuja kritika, ki mu deli odlične ocene za njegove plesne stvaritve: Gazzetta Nuova di Reggio ga za njegovo izvedbo vloge v baletu Dvoboj prišteva k najboljšim evropskim plesalcem; Marija Vogelnik ga hvali kot visokosuverenega plesalca, ki iz svojega lika izdela celovito stvaritev; Maja Levstik izpostavi njegovo žametno baletno tehniko; Andreja Tauber se razpiše o njegovi svojstveni izrazni moči, ki odseva v vlogi Notredamskega zvonarja. Z vlogo Razuzdanca navduši Marijo Vogelnik, ki zapiše, da ustvarja izredno sugestivno doživetje in razkriva svoj nesporni dar za dramsko in karakterno baletno stilnost. Nestor slovenskega baleta Pino Mlakar ga poimenuje: Danseur noble fantovskega kova. Kaj so bile temeljne značilnosti njegovega plesnega izražanja, da je kar dve desetletji kot vrhunski umetnik vladal slovenski baletni umetnosti, ji daroval svojih izrednih 84 solističnih vlog, ki jih je oblikoval s 26 domačimi in tujimi koreografi?
Lepota gibalne substance prihaja in raste iz čutnih globin duše, zahteva nesebično razdajanje, trdo delo, disciplino in strast, da se lahko izraža v prefinjenemu slovarju plesne abstrakcije, v sferah subtilne metafizike baletne umetnosti. In vse to je posedoval »Danseur noble« Janez Mejač, ki je s svojo moško postavnostjo in srčno plemenitostjo nudil svojim soplesalkam plesno roko, jih vodil in z njimi skupaj gradil ter niansiral čustveni svet baletnih vlog, ki realno orišejo človeški karakter ter posegajo v neznane sfere onstranstva, v duhovno belino belega baleta. Imel je pravšnjo moč, talent, tudi dovolj strasti, da je lahko vzdržal v tej zahtevni umetnosti, vse dokler je obvladal svoje telo. in se ji lahko nesebično predajal. Mejač se je baletu z dušo in srcem brezpogojno razdajal, tudi z vso energijo, ki jo je glede na svoj obsežni opus pač imel v izobilju, ko ga nikakor ni mogla zaustaviti zasedenost v gledališču, da ne bi baletne umetnosti širil po odrih in krajih zunaj Ljubljane. Ob rednem delu v gledališču osnuje in organizira med letoma 1971 in 1973 kar 73 baletnih koncertov po Sloveniji in zamejstvu. Kot plesalec in koreograf je tudi zelo zaželen v televizijskem mediju, kjer zapleše v 80 TV oddajah in koreografira v 18 TV projektih, Od leta 1974 deluje kot koreograf v dramskih gledališčih in jih obogati z 62 koreografijami. Aktivno sodeluje z ljubiteljskimi gledališči in skupinami, ko 67 predstav nosi njegov unikatni koreografski podpis.
Vse gladko in samo po sebi pa le ni šlo. Ko ni mogel dobiti stanovanja za svojo povečano družino, se je odločno napotil v tujino, v Gőteborg na Švedsko, kjer so ga poznali in sprejeli brez avdicije. In je znova blestel tudi na tujem v koreografijah velikega ruskega koreografa Sergeja Lifarja, v baletu Romeo in Julija, v naslovni vlogi s soplesalko Magdo Vrhovec, tudi v baletu Ikarus in Suiti v belem (1965/66). Balet Romeo in Julijo v koreografski izvedbi Lifarja je še enkrat podoživljal z Lidijo Sotlarjevo z ljubljanskim baletnim ansamblom, tudi Suito v belem s soplesalko Vido Volpi, ko je bil Lifar povabljen v Ljubljano v sezoni 1970/71. Ko se ljubljanski balet pripravlja na veliko obletnico svojih 50 let, že v sezoni 1966/67 prispe v Ljubljano tudi znani koreograf Anton Dolin in postavi balet Giselle z Remškarjevo in Mejačem v glavnih vlogah, V sezoni 1969/70 prispe tudi koreografinja Aleksandra Balašova, postavi pa balet Navihanka z Lidijo Sotlar in Janezom Mejačem. Poleti 1968 se Mejač napoti v Cannes na dodatno baletno izpopolnjevanja v Centre de danse clasique in se sreča z koreografom Dolinom, ki nikakor ni mogel pozabiti pas de deux-a Giselle in Albrechta, ki sta ga takrat v Ljubljani zaplesala z Remškarjevo, s svojo izvedbo pa ga nadvse navdušila. In to v tolikšni meri, da je Mejača celo zaprosil za možno, delno izvedbo tega veličastnega dueta na njegovi baletni uri; izkazana izjemna čast koreografa, navdušenega nad izvedbo lastne koreografije, je namreč prej velika izjema kot stalnica, ki jo lahko doživijo le izjemni plesalci.
Uradno se je Janez Mejač upokojil leta 1987, vendar nikakor ni obmiroval. V okviru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu kar 20 let vodi baletno izobraževanje za mlade. Vedno je pripravljen sodelovati in se spoprijeti z raznovrstnimi nalogami v okvirih gledališča, tudi dva mandata v sezonah (1981–84 in 1995–98) deluje kot vodja ljubljanskega baleta, ki skrbi za kakovost in mednarodni sloves slovenske baletne umetnosti. V študijskem letu 2001/2002 predava odrski gib in zgodovinske plese na Akademiji za glasbo. Je član komisij Ministrstva za kulturo, kakor tudi drugje, je aktivni sodelavec v okviru Društva baletnih umetnikov Slovenije. Tudi je odigral izjemno pomembno vlogo pri snovanju in realizaciji projekta Nekdanje svečanosti, posvečenega 100-obletnici rojstva Pina Mlakarja. Slovenski gledališki muzej je leta 2005 njegovo bogato umetniško in življenjsko pot predstavil z razstavo in izdajo nove knjige v zbirki Opus z naslovom Janez Mejač, Danseur noble.
Društvo baletnih umetnosti Slovenije mu v znak zahvale in priznanja za njegov neprecenljiv vseobsežni opus dodeli leta 2011 strokovno nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo. Istega leta prejme odlikovanje predsednika države, Red za zasluge, za njegov vsestranski prispevek k slovenski baletni in gledališki umetnosti. Ob svoji 80. obletnici, ki jo je praznoval leta 2016, mu Občina Mokronog-Trebelno podeli naziv častnega občana. Takrat je s plesalci slovenskega baleta ponovno kreiral baletno pravljico Mokronožci, Vidov ples, ki jo je prvič postavil leta 1989 po literarni predlogi Staneta Pečka in z glasbo Lada Jakše.
Minulo je 66 let, odkar je Janez Mejač stopil na baletni oder Ljubljanske Opere. Že več kot pol stoletja ustvarja in oblikuje junake baletnih del, tako zgodovinske baletne romantike kot moderne v novejših baletnih delih, ki jih krasi njegova vrhunska virtuoznost, moč igre in subtilno niansiranje značajev. Mejačev umetniški opus zajema skoraj dve tretjini zgodovinske spevnosti prihajajoče 100. obletnice slovenskega baleta, ki jo obhajamo v sezoni 2018/19, za katero je tudi nedvomno zaslužen. Zato Prešernova nagrada za življenjsko delo predstavlja mojstru baleta Janezu Mejaču vrhunsko nagrado za njegov vseobsegajoči umetniški opus, s katerim je nadvse uspešno bogatil zgodovino prvega stoletja slovenske baletne umetnosti.
Daliborka Podboj
Nagrada Prešernovega sklada 2018
koreografinji VALENTINI TURCU
Valentina Turcu je svojo globoko strast in pronicljiv čut do gledališča odkrila že v zgodnjih otroških letih. Baletno znanje je usvajala najprej pod skrbnim mentorstvom svojih staršev, prav tako priznanih baletnih umetnikov, Marina Turcuja in Maje Srbljenović Turcu. Pot nadaljnjega izpopolnjevanja ter intenzivnega umetniškega razvoja jo je vodila do akademije Rudra Béjart v Lozani, kjer je odkrila svoj edinstven plesni slog in rokopis pod vodstvom legendarnega koreografa in baletnega mojstra Mauricea Béjarta.
Če bi izhajali iz trendov, ki po postmodernem odmiku od »velikih pripovedi« še vedno prevladujejo v vseh sferah umetnosti in kulture, bi se lahko naključnemu opazovalcu na prvi (p)ogled zazdelo, da koreografske stvaritve Valentine Turcu ne sodijo v sodobni čas plitkega kulturnega potrošništva. Glavni argument za to izhaja že iz dejstva, da se koreografinja intenzivno posveča oživljanju in reinterpretaciji t. i. velikih zgodb iz celotnega diapazona modernega časa od renesanse, romantike, pa vse do sodobnosti. Prav te zgodbe, ki na odru na novo zaživijo v Valentinini vizionarski ideji in napetem loku njenega nezmotljivega dramaturškega ritma, nas vedno znova navdihujejo s svojo »večno mladostjo«, aktualnostjo, obenem pa so s svojim globokim uvidom v človeško psiho, v pogosto prekrhka družbena ravnovesja in številne anomalije obvezno študijsko gradivo za slehernika, ki je hočeš nočeš del sodobnega sveta in civilizacije.
V velikih pripovedih modernega časa je Valentina Turcu našla svoj neusahljiv vir koreografske inspiracije, ki jo skozi pretanjeno in obenem čustveno močno ekspresijo preoblikuje v koherentno plesno pripoved. Prav zaradi perfekcionizma, ki se je jasno pokazal že na začetku njenega umetniškega raziskovanja, in s svojim celovitim angažmajem kljubuje postmoderni paradigmi »praznega«, jo lahko danes občudujemo kot zrelo ustvarjalko v zahtevnem žanru dramskega baleta, in to v najžlahtnejšem pomenu te besede, ki spektakla ne dojema kot oblike pritlehne zabave in površinskega blišča, ampak (rečeno z Lukácsem) kot »ontološko disonanco« v pričakovanju lastne »uglasitve« oziroma kot dogodek celostnega osebnostnega dozorevanja, ki v gledalcu prebuja radovednost, voljo do spoznavanja ter željo po spremembi in drugačnosti. Valentinin nesporni talent za odrsko naracijo skozi gib se tako ne nazadnje kaže tudi v še tako majhnih filigranskih detajlih, ki se lahko udejanjijo kot nesluten, a ključni preobrat odrskega dogajanja.
Praktične izkušnje med intenzivnim študijem solističnega baletnega repertoarja so avtorici dale jasen uvid v bistvo koreografske kreacije, znotraj katere je postavila zelo visoke estetske standarde že s svojim celovečernim prvencem La Callas iz leta 2007. Po več kot 120 zabeleženih uspešnih sodelovanjih z mednarodno priznanimi režiserji in gledališkimi ustvarjalci pa se je prva prelomnica umetniške potence Valentine Turcu zgodila leta 2012 z visoko estetizirano postavitvijo neoklasi(cisti)čne baletne mojstrovine Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva na velikem odru mariborskega baleta. Sveža, stilno inovativna in globoko ekspresivna koreografska kreacija je požela odlične kritike tako doma kot v tujini, med drugim tudi v ugledni reviji Dance Europe Magazine, ter doživela nadaljnje postavitve v Latvijskem narodnem baletu v Rigi in v operni hiši Metz Métropole.
Po prodornih koreografskih kreacijah v naslednjih letih, še posebej s postavitvijo Ščedrinove orkestrske suite Carmen (po istoimenski Bizetevi operi) ter z baletom Nevarna razmerja (po istoimenskem Laclosevem romanu v pismih), se je 26. novembra 2016 na velikem odru mariborskega Baleta s spektaklom Jevgenij Onjegin zgodil epohalni premik in nov triumf v zvrsti dramskega baleta, ki je v izvirni, močno ekspresivni in pretanjeni koreografski govorici Valentine Turcu na novo interpretiral Puškinovo ikonično poetično povest o notranje razklanem Onjeginu, obenem pa razodel umetničino iskreno afiniteto do disonantnih potez ruskega in slovanskega idejnega sveta nasploh. Celovit univerzum dramskega baleta Jevgenij Onjegin, za katerega prejme koreografinja Valentina Turcu nagrado Prešernovega sklada v letu 2018, tako pod okriljem avtoričinega umetniškega mojstrstva, neprecenljivega čuta za gledališče, edinstvene senzualne poetike in etičnega svetovljanstva z največjo možno prepričljivostjo upodablja najgloblja psihološka stanja in večne dileme človeške civilizacije.
Benjamin Virc