Na začetku gledališke sezone 2009/2010 sta SNG Maribor in SNG Opera in balet Ljubljana združili moči v koprodukcijski baletni predstavi Bajadera, pod katero se je podpisal koreograf Rafael Avnikjan, ki je svojo koreografijo utemeljil na izvirni koreografiji Mariusa Petipaja. Mariborska premiera je bila v Veliki dvorani SNG Maribor 6. novembra lani, ljubljanska pa 22. januarja 2010 na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma.
Baletno predstavo Bajadera so pred dobrimi desetimi leti izvajali le redki baletni ansambli, pravi razcvet v uprizarjanju pa je doživela po pariški premieri v koreografiji Rudolfa Nurejeva, kateri so sledile postavitve v izvedbah Royal baleta iz Londonskega Covent Gardna, pa baleta Milanske Scale, Bavarskega državnega baleta iz Münchna, Nemškega državnega baleta iz Berlina in drugih. Ker uprizoritev zahteva velik korpus vrhunskih baletnih plesalk in plesalcev, jo lahko izvajajo le največje in najuglednejše baletne ustanove po svetu, zato je bilo tudi v Sloveniji mogoče plesni spektakel Bajadera organizirati in izpeljati le v koprodukciji obeh baletnih hiš.
O izvedbah, tako tistih v Mariboru kot o tistih v Ljubljani je bilo v medijih zapisanega kar nekaj, tako kritičnega kot pohvalnega. Eni pač za ene, drugi za druge, žal pa bolj malo konstruktivnega o prvi koprodukciji slovenskih baletnih ansamblov v klasični baletni predstavi. Dejstvo je, da nam je koprodukcijska Bajadera v glavnem ponudila dokaj podroben pregled umetniških vrst slovenskega baleta. Vsekakor sta baletna ansambla, združena v enega, delovala kot homogena celota. Naj gre za solistične, zborovske ali manjše solistične vloge, v vseh smo lahko videli tako plesalce enega kot drugega baletnega ansambla. Rafael Avnikjan, za katerega Breda Pretnar pravi, da je ponesrečen izbor koreografa, je zasedbo zborovskih vlog sestavljal po vzorcu vizualnega in pogojenega s kvaliteto, kar mu je uspelo predvsem v prvih dveh od treh dejanj. Solistične vloge so ponudile več interpretacij, ki v Bajaderi zahtevajo poleg tehnične usposobljenosti izjemno širok umetniški spekter posameznega interpreta. V vlogi Nikije smo tako lahko gledali iz vrst mariborskega baletnega ansambla Alenko Ribič Laufer in Galino Čajko, iz vrst ljubljanskega baleta pa Regino Križaj in Bojano Nenadović Otrin, v vlogi Gamzati iz Maribora Galino Čajko in Alenko Ribič Laufer, iz Ljubljane Sanjo Nešković Peršin in Rito Pollacchi, v vlogi Solorja pa Antona Bogova in Dénesa Daraba iz vrst mariborskega baleta, pa Petra Đorčevskega iz ljubljanskega ter gosta Alena Bottainija in Giuseppa Picone.
Poleg treh velikih Bajadera ponuja še niz bodisi karakternih, epizodnih in interpretacijsko ali tehnično zahtevnih vlog v katerih so nastopili Matjaž Marin (MB) in Joseph Bunn (LJ) v Zlatem idolu, Sergiu Moga (MB) in Aleksander Ioan Barbu (LJ) v Fakirju, Katarina de Meneses (MB) v Dekletu z vrčem, Lukas Zuschlag (LJ), Tanja Baronik (MB) in Branka Popovici (MB) v Ognju, Tijuana Križman Hudernik (MB), Tjaša Kmetec (LJ), Ana Klašnja (LJ), Ines Petek (MB), Branka Popovici (MB) in Katarina de Meneses (MB) v solo Sencah, pa Tomaž Horvata (LJ) kot Brahmin in Vadim Kurgajev (MB) kot Radja. Na mariborskih uprizoritvah je igral orkester SNG Maribor pod taktirko Alekseja Baklana, na ljubljanskih pa orkester SNG Opera in balet Ljubljana pod taktirko Allina Vlasenka. Vizualno sta predstavo oblikovala s scenografijo Juan Giullermo Nova in kostumografijo Luca Dall Alpi.
Benjamin Virc je zapisal: »Zahtevna plesno-scenska postavitev baleta Bajadera, ki v zaporedju treh dejanj in štirih slik gledalca popelje na zanimivo (da ne rečem fascinantno) odkrivanje mističnih skrivnosti srednjeveške kastne Indije – pri čemer lahko v vsakem trenutku spoznavamo tudi skrivnosti (v) nas samih, se kaže predvsem v mojstrskem obvladanju plesne dramaturgije, ki zahteva od obeh združenih baletnih korpusov veliko discipline in predanosti kohezivni uprizoritveni estetiki, ki je neodtujljiva enkratni harmoniji med Minkusovo glasbo in Petipajevo koreografijo. S kompleksnim zavedanjem o pomembnosti
Petipajevega izvirnega plesnega prispevka k evoluciji klasičnega baleta je koreograf Rafael Avnikjan (ob asistenci svoje soproge Karine Alaverdjan) skušal karseda široki publiki približati rigorozno estetiko baletnega giba, ki vseskozi niha v paradoksu med nemogočimi napori telesa in vtisom o njihovi neznanski lahkotnosti. Obetavna spektakularnost tega nespregledljivega baletnega dogodka, ki nemara obeležuje bolj optimistične perspektive nadaljnjih koprodukcij…Balet Bajadera je zaradi svoje tehnične, estetske in poustvarjalne zahtevnosti več kot primeren preizkus umetniške zrelosti največjih glasbeno-plesnih gledališč pri nas, in docela upravičena gesta, s katero smo želeli umetnosti dopustiti, da skozi mikavnost klasičnega baleta odločno spregovori sama zase.«
V Sloveniji smo lahko ponosni, da imamo na razmeroma majhnem geografskem področju dva profesionalna baletna ansambla, ki delujeta neodvisno en od drugega. Uspešna koprodukcijska predstava Bajadere je pokazala in dokazala, da bi bilo v prihodnje smiselno razmišljati na pogostejša sodelovanja ljubljanskega in mariborskega baletnega ansambla, vsaj v velikih klasično baletnih predstavah. Zakaj ne? Ena sama skupna produkcija v posamezni gledališki sezoni bi za vsak ansambel pomenila večje število baletnih predstav, širši krog občinstva in nepogrešljivo umetniško motivacijo katere posledica je večja konkurenčnost v skupnem delovanju slovenskih baletnih umetnikov. Izziv za Slovenski balet!