V petek, 22. marca 2013, smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od baletnega umetnika, pedagoga in prijatelja, Francija Ambrožiča. Na pogrebni slovesnosti sta poslednje slovo obeležila dr. Henrik Neubauer in Tomaž Rode z naslednjimi besedami:
Henrik Neubauer:
In memoriam FRANCI AMBROŽIČ (1937-2013)
Govor ob zadnjem slovesu na Žalah 22. marca 2013
Vsi, ki smo se danes zbrali tukaj, smo izgubili dragega prijatelja, Silvana svojega življenjskega sopotnika in hčerka Nika očeta. Zato bi v imenu vseh rad povedal, da žalujemo z njima in da razumemo njuno žalost.
Francija se bomo vedno spominjali po njegovi dobri volji in izjemni prijaznosti. Tudi zdaj, ko smo mnogi med njegovimi prijatelji prenehali z aktivnim plesnim življenjem, smo se razveselili vsakega srečanja z njim, bodisi na ulici bodisi v gledališču.
Tu je nekaj podatkov o njegovem bogatem umetniškem delu. Potem ko so mu med vojno ubili očeta, so ga petletnega, kot ukradenega otroka, odpeljali v taborišče Saldenburg na Bavarskem, kjer mu gotovo ni bilo lahko. Po vrnitvi se je šolal na Jesenicah, v Tolminu in Ljubljani, kjer je po končani gimnaziji študiral klinično psihologijo na Filozofski fakulteti in hkrati obiskoval Srednjo baletno šolo, ki jo je končal z diplomo leta 1961. Tako je bil eden redkih baletnih plesalcev z univerzitetnim študijem.
Bil pa je tudi med prvimi baletnimi plesalci, ki sem jih redno zaposlil, ko sem prevzel ljubljanski ansambel. Kljub razliki v letih med nama, sem kmalu dobil občutek, da je nekakšen oče ne samo svojih učencev ampak tudi svojih kolegov, ki jim je pogosto pomagal s svojo modrostjo. Uspešno zaključen baletni študij z diplomo mu ni zadostoval, zato se je ob zaposlitvi v ljubljanskem baletu pet let udeleževal poletnih baletnih tečajev v Kölnu in v Cannesu, kar mu je prineslo tudi veliko prijateljev v tujini.
Leta 1966 je po solističnih nastopih v Iluzijah, Nini, Volku ter baletu In modo romantico dobil prvo veliko vlogo kot Umetnik v Fantastični simfoniji. Takrat so v Delu zapisali, da je „Franci Ambrožič plesalec stilnega in subtilnega gibanja in ima roke, ki mu takrat, kadar so logično povezane z gibanjem, poletijo kot ptice in ga nosijo. “ Še isto leto je plesal naslovno vlogo v Ukmarjevem Godcu. „Med solisti naj na prvem mestu omenim Francija Ambrožiča v plesni vlogi Godca, ki se v zadnjem času razvija v našega plesno najbolj poglobljenega in tehnično discipliniranega plesalca“, je bila izjemno pohvalna ocena Maje Levstik v ljubljanskem Dnevniku.
Njegove kvalitete so očitno prepoznali tudi drugje, saj je ob premieri Godca že imel v žepu pogodbo za angažma v tujini. Najprej je bil eno leto v baletu Lidije Chagol v Belgiji, nato pet let v marseillskem Baletu, nazadnje pa še v Lyonu in v Velikem gledališču v švicarski Ženevi. Z vsemi temi znanimi ansambli je pogosto gostoval v Parizu, Avignonu in drugih francoskih mestih pa še v Maroku, Italiji, Monaku in Španiji ter plesal v baletih slovitih svetovnih koreografov Maurica Béjarta, Rudolfa Nurejeva, Sergeja Lifarja, Johna Butlerja, Rolanda Petita in drugih. Privilegij, ki ga najbrž ni imel noben drug slovenski baletni plesalec.
Po sedmih legionarskih letih v tujini se je vrnil domov in nadaljeval z uspešnimi solističnimi vlogami, med drugim v baletih Hamlet, Razuzdančeva usoda, Notredamski zvonar, Trobenta in vrag in še vrsti drugih.
Po več kot dvajsetih letih plesanja na baletnih odrih, se je leta 1983 odločil za poklic baletnega pedagoga na Srednji baletni šoli v Ljubljani, na kateri je leta 1987 prevzel mesto predstojnika in tako deloval vse do upokojitve leta 2001. V osemnajstih letih je tam vzgojil številne plesalke in plesalce, ki so se uveljavili kot solisti v Ljubljani in tudi v tujini. Za zasluge pri vodenju Baletne šole je leta 2000 dobil tudi najvišje priznanje, ki ga podeljuje šola – Škerjančevo diplomo.
Naš prijatelj Franci se je zdaj poslovil in mi se poslavljamo od njega z zahvalo, saj je s svojim plesanjem in nato še z delovanjem v baletni šoli, zapustil globoko sled, ki se prek njegovih učencev nadaljuje in se bo nadaljevala tudi v prihodnosti. Zato se mu poklanjamo z veliko hvaležnostjo.
Tomaž Rode:
In memoriam FRANCI AMBROŽIČ (1937-2013)
Govor ob zadnjem slovesu na Žalah 22. marca 2013
Ljudje se srečujemo dan za dnem vse življenje. Nekatere srečamo bežno, z drugimi se družimo le kratek čas, s tretjimi prijateljujemo. Potem so tukaj ljudje, s katerimi se srečamo zato, da nam pomagajo izoblikovati naše življenje. S svojim znanjem in izkušnjami nam kažejo pot po kateri želimo hoditi, se trudijo, da bi naše življenje potem, ko mu grozi da iztiri, ponovno postavili na tirnice, da bi teklo v vetru, ki ne prinaša nepotrebnih življenjskih neurij ampak le vsakdanja soočenja z najrazličnejšimi preprekami.
Dragi Franci, potem, ko si že dodobra odrgnil odrske deske, si se odločil, da se posvetiš mladim in jim nesebično preneseš svoje znanje, hkrati pa kot prijatelj in odrasel človek zavzameš najprej pomembno vlogo kritika njihovih dejanj, potem še vlogo svetovalca.
Mnogi smo ti povzročali skrbi. Zato dovoli, da se v imenu vseh tistih tvojih učencev, ki smo prispevali k pestrosti tvojega življenja še zadnjič opravičim za vse nevšečnosti, ki se jim na svoji pedagoški poti nisi mogel izogniti. Verjamem, da si jih doživljal kot izziv, kot nekaj, kar je v slehernem človeku normalen proces življenjskega odraščanja ter izoblikovanja zrele osebnosti.
Le kolikokrat si zapustil dom in prihitel v našo družbo takrat, ko smo bili zaupani drugim, samo zato da bi nam z roko v roki dopovedal kje in zakaj se motimo, kako naprej. In čeprav si zahteval, da se napake ne ponavljajo, si se z njimi kmalu spet srečal. Kasneje sva se vragolijam večkrat skupaj smejala in takrat sem razumel, da si vse skupaj dojemal kot osebni izziv in ne kot problem, ki bi ti grenil življenje.
Pri urah baleta si bil učitelj, raziskovalec, svetovalec. Moral si zahtevati tisto kar se je moralo, a si vedno kadar je bilo mogoče, upošteval naše želje. Za program diplomskega nastopa nas nisi postavil pred dejstvo kaj bomo plesali ampak si nas povabil k sebi in vprašal kaj želimo. Tako si nam, ki smo kasneje baletu posvetili življenje, predvsem pa tistim, ki so ubrali drugačno pot, dovolil živeti zgodnje baletne sanje. O tebi kot o baletnem pedagogu pa največ povedo rezultati, ki smo jih marsikateri tvoji učenci dosegali in jih še dosegajo na odrskih deskah.
Čeprav smo se na poti morali ločiti, pa nikoli nisi izgubil občutka za skrb, v najinem odnosu si vedno ostal tovariš Franci Ambrožič. Kadarkoli sva se srečala si spraševal, svetoval, delil kritike, takšne strokovne, ki sem jih od tebe pričakoval, pa tudi takšne, ki so govorile o tem, da sva zdaj prijatelja. Še ko sva se srečala zadnjič, na srečanju upokojenih baletnih plesalcev si me Pod lipo z nasmeškom vprašal ali nisem mogel miz postaviti tako, da bi vsi skupaj sedeli bliže eden drugemu. Kot da bi vedel, da je to zadnjič.
Dragi Franci, danes se poslavljamo. Ne bomo se več srečevali na cesti, ne bomo več izmenjevali besed. Besede bodo zdaj tihe, čeprav bo tvoj glas za vselej zvenel v mnogih od nas. Hvala za vse, hvala za tvoj doprinos slovenskemu baletu, hvala za to, ker si mnogim bil učitelj, drugim prijatelj, tretjim oboje hkrati.
Franci, počivaj v miru in vedi, da te ne bomo pozabili!