14. maj 2009 – Okrogla miza
STATUS BALETNEGA PLESALCA – PO PRAVI POTI DO PRAVEGA CILJA!
»Po kateri poti naj zapleše?«
Društvo baletnih umetnikov Slovenije je 14. maja 2009 v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo RS, organiziralo Okroglo mizo na temo pokojninskega statusa baletnih plesalcev v RS v prihodnje.
Glavni protagonisti so bili trije člani ciljne skupine za statuse baletnih plesalcev pri Ministrstvu za kulturo: Vojko Vidmar, Edward Clug in Jaš Otrin, povabljeni gostje pa predstavniki Ministrstev: iz Ministrstva za kulturo gospa Majda Širca, Ministrica za kulturo RS, gospa Biserka Močnik, sekretarka in Svetovalka na Direktoratu za umetnost in gospod Ciril Baškovič, sekretar v sektorju za evropske zadeve in kulturni razvoj; gospa Mojca Fon Jeger, sekretarka v Direktoratu za plače v javnem sektorju Ministrstva za javno upravo;gospa Nataša Trček iz Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, potem
Matej Selan, vodja oddelka baleta na SGBŠ Ljubljana, gospa Maja Kristl, specialistka športne medicine, ki je sodelovala pri sanaciji poškodb mnogih plesalcev ter predstavnica sindikata Sviz, Ariana Debeljak.
Debate Okrogle mize so se udeležili plesalci baletnih ansamblov SNG Maribor in SNG Opera in balet Ljubljana, pa nekateri naši že upokojeni kolegi, med njimi Zvone Penko, Maruša Vidmar, dr. Henrik Neubauer, Mateja Rebolj in Staša Koželj ter ravnatelj SNG Opera in balet Ljubljana Kristijan Ukmar.
Zapisnik – OKROGLA MIZA O STATUSU BALETNIH PLESALCEV V SLOVENIJI
Uvodne misli članov ciljne skupine za status baletnih plesalcev pri Ministrstvu za kulturo:
Edward Clug:
Danes se nahajamo v prehodnem obdobju, ki je ključnega pomena za razvoj in celo za obstoj slovenskega baleta. Zbrali smo se, da bi predlagali morebitne rešitve za izboljšanje statusa baletnega plesalca pri nas, zato se osebno zaveda pomembnosti in odgovornosti današnjega srečanja, ob tem pa posledic, ki so lahko ključnega pomena za prihodnost slovenskega baleta. V zakonodajnem smislu mu veliko stvari ni jasnih, povsem jasen pa je trenutna situacija mariborskega baleta. Z letom 2001 je stopil v veljavo novi zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, ki je uvedel bistvene spremembe v pogojih za upokojitev. Vemo, da je stari zakon, ki je veljal do 31.12.2000 upošteval dodatno benificirano delovno dobo: 12 mesecev = 18 mesecev, z novim zakonom, ki velja od 1.1.2001, pa se je benificirana delovna doba zmanjšana na le še: 12 mesecev = 15 mesecev. Vsi zelo dobro poznamo specifiko poklica »baletni plesalec«, dozdeva pa se mu, da nismo ozaveščeni, še manj pa pripravljeni na soočanje s posledicami, ki jih novi pokojninski zakon lahko povzroči. Vemo, da so tisti plesalci, ki so imeli na dan 31.12.2000 dopolnjenih 25 let delovne dobe pri moških in 23 let delovne dobe pri ženskah obravnavani po starem zakonu. Od leta 2000 do danes so imeli v SNG Maribor 3 primere upokojitve baletnih plesalcev in sicer pri 41., 43. in 45. letih, vsi so se upokojili po starem zakonu, saj so izpolnjevali tako pogoje delovne dobe kot starostno mejo. Z uvedbo novega zakona primera upokojitve baletnega plesalca v SNG Maribor še niso imeli in če vzamemo v obzir spremembe, ki so drastično spremenile pogoje za upokojitev, ga še dolgo ne bo. Vemo, da se je v prejšnjem sistemu starost zniževala skladno z benificiranim delovnim stažem, zato ga zanima, če to ob uvedbi novega zakona še velja. Če razume prav, se trenutno nahajamo v prehodnem obdobju, v katerem se nam letno starostna meja poviša. Od leta 2001, ko je začel veljati novi zakon, se baletnim plesalcem priznava delovna doba v razmerju 12 = 15, vendar ni prepričan oziroma ne more dobiti prave informacije, kaj pravzaprav to pomeni, ali se baletnim plesalcem dejansko vsako leto priznava dodatna delovna doba v obsegu 3. mesecev in v kakšni obliki, saj prispevki ostanejo isti: 12,6%, vendar v drugačni obliki, preko Kapitalske družbe, ki pa jih dejansko plača delodajalec. Za informacije glede upokojitve baletnih plesalcev se je obrnil na naslov Kapitalske družbe in izvedel, da je baletni plesalec upravičen do t.i. poklicne pokojnine, ki se izplača iz omenjenih prispevkov. Poklicna pokojnina predstavlja zanemarljiv znesek v primerjavi z polno pokojnino, do katere je baletni plesalec upravičen šele tedaj, ko doseže starostno mejo, ki jo določi ZPIZ. Po zadnjih informacijah so pogoji za poklicno upokojitev naslednji: minimalna starostna meja je 45 let za ženske in 47 let in pol za moške ter delovna doba za ženske 38 let in za moške 40 let. Predlaga hiter izračun, da si lahko lažje predstavljamo, kaj to pomeni za poklic »baletni plesalec«. Če bi se npr. moški baletni plesalec želel poklicno upokojiti pri 47 letih in pol z izpolnjeno delovno dobo in ob upoštevanju benificirane delovne dobe v razmerju 12 = 15, bi moral začeti opravljati svoj poklic pri 15. letih. To je seveda nerealno, toda če bi se to zgodilo, bi bil moški plesalec upravičen do polne pokojnine ob dopolnjenem 55 letu starosti, torej po dodatnih 7 letih in pol. V kolikor je bil pravilno obveščen, naj bi se starostna meja, določena za upokojitev, ki naj ne bi razlikovala poklica »baletni plesalec« od drugih poklicev, povečala tam do 60. leta. Druge informacije je dobil od ZPIZ-a, kjer so zaupali naslednje informacije v zvezi s pogoji za upokojitev v tekočem letu: starostna meja moške je 55 let in 40 let delovne dobe, in za ženske 50 let in trenutno neznanim obsegom delovne dobe, z obrazložitvijo, da se nahajamo v prehodnem obdobju. Priznava, da ne razume kakšna je povezava med Kapitalsko družbo in ZPIZ-om in če sploh obstaja, razume pa, da ZPIZ določa starostno mejo, ki omogoča t.i. polno pokojnino, in da delodajalec plačuje prispevke Kapitalski družbi, ki nam omogoča upravičenost do t.i. poklicne pokojnine. Trenutno stanje v mariborskem baletnem ansamblu je sledeče: v idealnih razmerah se baletni plesalec zaposli pri 25. letih ali celo pozneje, kar je običajna starostna meja v mariborskem ansamblu, ki pa se zaradi trenutnih pravil letno zvišuje. Plesalec, ki se torej zaposli pri svojih 25. letih mora delati oziroma plesati do svojega 60. leta starosti, da bi dosegel pravico do polne pokojnine, ob razumevanju dejstva, da se starostna doba letno povišuje in ne vemo pri katerem letu starosti se bo ustavila, saj nihče ne more povedati točnega podatka. Dejstvo je, da se s tem povečuje čakalna doba starejših baletnih plesalcev za upokojitev, istočasno pa se zvišuje starostna doba mladih baletnih plesalcev, ki čakajo na zaposlitev, saj ni prostih delovnih mest. Prvi in neizogibni rezultat zviševanja starostne meje za upokojitev predstavlja načrtno in nepovratno zviševanje povprečne starosti baletnega ansambla, ki se z vsakim letom avtomatsko dviguje. Trenutna povprečna starost zaposlenih baletnih plesalcev v mariborskem ansamblu je 34 let. In kakšna bo povprečna starost plesalcev mariborskega ansambla čez 5 ali 10 let? Moje vprašanje danes je: »Kje je bila baletna stroka takrat, ko so danes veljavni zakon sprejeli in ali je kdo sploh upošteval mnenje baletnih plesalcev«? Zaveda se, da je zdaj za to vprašanje prepozno, zato se danes počuti odgovoren in nek način sokriv, da so stvari lahko pripeljale tako daleč. Ne ve, če se lahko povsem zavedamo posledic, ki jih trenutni zakon povzroča za nadaljnji razvoj in celo obstoj profesionalnega, ne nazadnje nacionalnega slovenskega baleta? Trenutni pogoji se mu zdijo nerealni in hkrati neetični. Glede na slabšanje situacije iz leta v leto, smo primorani najti takojšnjo rešitev, ki bi lahko zagotovila razvoj Slovenskega baleta, s tem pa bi se izognili zastoju in vprašanju njegovega obstoja. Balet je poseben poklic, ki se ne da uokviriti v splošne standarde. Ne smemo pozabiti dejstva, da se pogovarjamo o umetnosti, ki velikokrat preseže pravila in postane zato nepredvidljiva, kar je tudi čar našega poklica, ki poskuša vzbuditi ustvarjalnost v vseh nas in v končni fazi pri vseh, ki nas gledajo in si razlagajo lepoto skozi to, kar delamo. Poklic baletnega plesalca je individualne narave in temu primerno se mora tudi obravnavati. Osebno vidi in predlaga rešitve trenutnega položaja z vrnitvijo benificirane dobe iz 12 = 15 na 12 = 18 mesecev, ki nam, kot je že dokazano pomagala ohraniti kontinuiteto in kvaliteto ansambla skozi lažji in precej hitrejši pretok generacij plesalcev. Pogovarjamo se o preizkušenem sistemu, ki se je izkazal za učinkovitega še do pred kratkim. Zaveda se, da se v primeru vrnitve benificirane delovne dobe na 12 = 18 pojavijo finančna vprašanja, vendar se pogovarjamo o relativno majhnem številu profesionalnih baletnih plesalcev pri nas, nekaj čez 80 v vsej Sloveniji, ki si po njegovem mnenju zaslužijo poseben status, za katerega smo bili prikrajšani leta 2000.
Jaš Otrin:
Problematike se loti s strani kadrovske situacije, v kateri se trenutno nahajamo. V baletnem ansamblu ljubljanskega baleta je trenutno zaposlenih 44 plesalcev. Številka s kakršno je mogoče oblikovati pester repertoar, vendar zgolj, če je celotno število plesalcev tudi dejansko na razpolago. Vendar pa jih v ljubljanskem baletnem ansamblu kar nekaj ne ustreza niti umetniškim, niti strokovno tehničnim zahtevam, zaradi česar si mora pomagati s stalnimi honorarnimi umetniškimi sodelavci na letnih pogodbah. Omenjena problematika sicer v prvi vrsti temelji na problematiki zaposlitev v javnih zavodih, saj so uslužbenci v Sloveniji zaposleni na podlagi pogodb za nedoločen čas, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih v RS. Baletni plesalci naj bi spričo tega dejstva ostali na delovnih mestih znotraj zavoda vse do upokojitve. Prav tako ne delujejo niti mehanizmi o ugotavljanju sposobnosti opravljanja dela. Zaradi osnovne specifike poklica, med katere sodi tudi izjemna fizična obremenitev posameznika v času opravljanja poklica baletnega plesalca in same zahtevnosti, trenuten pristop v okvirih zmanjšane benificirane delovne dobe (12 = 15), ni ustrezen. Tudi do delodajalca je absolutno neodgovorno, da je zaradi najrazličnejših okoliščin, prisiljen zahtevati od starejših plesalcev opravljanje poklica na istem nivoju, kot to lahko in mora zahtevati od njihovih, 20 let mlajših sodelavcev. Če pogledamo primer ljubljanskega baletnega ansambla, je povprečna starost plesalcev prav tako 35 let. V kolikor do ugodne rešitve, za katero si prizadevamo ne bi prišlo, bo lahko čez 5 let, grobo rečeno, povprečna starost plesalcev 45 let in 55 let čez 20 let, ko bi napočilo starostno obdobje po današnjih zakonih. Po njegovem mnenju tega ne gre zagovarjati. Primer, na kakšen način to situacijo prebroditi je problem, ki ga imajo kolegi v Mariboru, kjer v večjem številu zaposlujejo baletne plesalce na honorarnih pogodbah, povprečna starost tako zaposlenih plesalcev pa je 25 let. Po besedah gospoda Cluga je to del ansambla, ki nosi repertoar. V tem je že razkorak, kakšna naj bo povprečna starost baletnega ansambla, kakršna je tudi v evropskih baletnih ansamblih, kjer je ta celo 24 let. Gledano z vidika vseh baletnih ansamblov, je ta povprečna starost plesalcev nekakšna zlata sredina. Tako kot športniki, so tudi plesalci zelo izpostavljeni poškodbam, ki jih lahko trajno onemogočijo pri opravljanju svojega, fizično izjemno zahtevnega poklica. Do poškodb pride pogosto že v zgodnjih letih, v tem primeru pa so plesalci do konca svoje aktivne kariere samo delno sposobni opravljati svoje delo. Zakaj? Zaradi sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas, saj jih je delodajalec prisiljen zadržati na delovnem mestu. Prezaposlitve znotraj samih zavodov niso možne, ker so zavodi enostavno premajhni, pa tudi prostih delovnih mest na tak način ni mogoče dobiti, saj se zgolj premaknejo znotraj zavoda, iz enega korpusa v drugega. Bistveno vprašanje je, kako brez dodatnih delovnih mest, katerih se v tem trenutku niti ne upamo pričakovati, v ansamblu na 44 delovnih mest zaposliti 44 plesalcev, ki bi bili sposobni opravljati poklic, za katerega so plačani. Z enakimi problemi se je soočilo že mnogo evropskih gledališč, izmed katerih bomo danes o posameznih rešitvah vsekakor debatirali in videli katere so aktualne za Slovenijo. Vsekakor ne govorimo o preslikavah tujih modelov v Slovenijo, ki je specifična ne samo zaradi svoje velikosti ampak tudi zato, ker imamo samo dva poklicna baletna ansambla, vsekakor pa se velja učiti iz izkušenj drugih in se na ta način izogniti napakam, ki so jih drugi mogoče že naredili, ter na tak način hitreje priti do enega enostavnega in pametnega zaključka, kako naj bi v Sloveniji nadaljevali, da bi znižali povprečno starost plesalcev v baletnih ansamblih. Rešitve so odškodnine, prekvalifikacije iz posameznih bazenov, forumi za prekvalifikacije, o katerih bomo v nadaljnji debati podrobneje govorili, in pa jasno tudi vrnitev benificirane delovne dobe na 12 = 18. Mora pa nam biti jasno, da so temeljni problem pogodbe za nedoločen čas, zaradi katerih bi tudi v primeru vrnitve benificirane delovne dobe leta ostala »zabetonirana«, znotraj katerih pa se seveda lahko marsikaj zgodi, saj je poklic baletnega plesalca izredno lep ampak tudi rizičen, saj, kot je že povedal, se poškodba plesalcu lahko pripeti v prvih petih letih, potem pa znotraj zavoda čaka na upokojitev, ker ima pogodbo za nedoločen čas. Na Nizozemskem imajo model, kjer plesalec dobi po drugi sezoni pogodbo za določen čas do njegovega 38. leta, po katerem ima pravico do odškodnine v smislu prekvalifikacije, pri kateri mu zavod plača katerikoli študij, na podlagi katerega lahko plesalec dela na drugem področju naslednjih 30, 40 let, kolikor je pač povprečna življenjska doba. Moramo se namreč zavedati, da je 30 let življenjske dobe dolga doba, v kateri si vsakdo od nas želi uspeti in ne čakati… V Angliji obstaja Forum za izobrazbo, kjer gre za pogosto sodelovanje med univerzami in baletnimi ansambli, kjer baletni plesalci prestopijo v delovna razmerja z univerzami in na tak način sprostijo delovna mesta v ansamblu. Vsekakor ne smemo zaobiti vzgoje mladine, ki je že danes naše občinstvo, kot bo naše občinstvo takrat, ko bo univerzo končala. Starejši plesalci, ki imajo ogromno izkušenj, ki jih velja izkoristiti, pomagajo kot profesorji na univerzah vzpostaviti stik in vzgojiti publiko, ki nam bo zvesta v naslednjih desetletjih. Osebno najbolj preferira model iz Nemčije, seveda pa tudi tukaj ne gre sistema preslikati v slovenske razmere. Smisel nemškega sistema je ta, da plesalcu pusti odprte možnosti, kaj narediti s svojo drugo polovico življenja. Sistem temelji na tem, da s trenutkom, ko plesalec nastopi zaposlitev v kateremkoli nemškem gledališču, vsak mesec od svoje bruto plače država, zavod in plesalec sam vplačujejo v fond ali zavarovanje, ob tem pa poudari, da so plače v Nemčiji samo za malenkost višje, zato je sistem tam izvedljiv, v Sloveniji pa to ne bi bilo možno preslikati v razmerju 1 : 1. Sistem je interesanten, ker ni vezan na določena leta, saj plesalec v ta fond ali zavarovanje vplačuje vsak mesec, ne glede na to ali je zaposlen pet, petnajst ali petintrideset let, pomembno je koliko časa je vplačeval. Fond plesalcu na koncu omogoča finančni »povšter«, ki mu omogoča, da si ali plača študij ali odpre firmo ali postane kulturni menager, kakorkoli, možnosti so obširne in možne. Baletnega plesalca se ne »zabetonira« kaj delati po svoji plesni karieri, kajti ne more biti vsak koreograf, umetniški vodja ali baletni mojster ali kaj podobnega, kar je iz same stroke. Zavedamo se, da je poklic baletnega plesalca vsekakor specialen, zato zahteva povsem drugačno obravnavo, kakor katerikoli drug poklic v Sloveniji. Tudi kar se tiče drugih umetniških poklicev, je baletni plesalec najbolj izpostavljen. Zato velja najti rešitev, ki bo zadovoljila vse strani, in ki bo predvsem izvedljiva, tako finančno kot strukturno.
Vojko Vidmar:
Ne želi izpostaviti česa specialnega in ne želi izumljati »tople vode«, saj se je ne da, postavlja pa vprašanje: »Ali se moje osebno lahko smatra kot zgrešen projekt slovenskega baleta?«. Meni da ne. Meni, da se baletne solistov, kot so bili Mejač, Lasan, Vidmar, Dedovič, Stranič, Vrhovec itd. ne da šteti kot zgrešene projekte v Slovenskem baletu in njegovi preteklosti. Vsi našteti baletni plesalci so delovali v sistemu benificirane delovne dobe 12 = 18. Ugotavlja, kot je razvidno iz prakse, da vsi omenjeni ne čakajo, kot je bilo rečeno. Vsi se ukvarjajo z nekimi stvarmi, bodisi z baletnega ali katerega drugega področja. Meni, da je zelo malo ljudi, ki se tako sovražijo, da se po tako napornem poklicu, kot je balet, usedejo v fotelj pred televizijo, odprejo hladilnik in se uničijo. Za tiste redke, ki pa so nagnjeni k temu sistemu pa ne verjame, da jim lahko kakršnakoli zakonodaja to onemogoči. Preseneča ga, da se danes še vedno govori o nekem sistemu, kot primeru, ki ga je ciljna skupina na zadnjem sestanku že spoznala za nerealnega in nesprejemljivega. Sprašuje se, kaj vpliva na to, koliko plesalcev je v nekem ansamblu sposobnih? (Za primer navede poklic tesarja, ki dela tisto kar zna). Baletni plesalci imamo različne profile, različne karakterje, različne talente in odgovarjamo različnim »poslom«. Vsi našteti in nenašteti bivši baletni solisti so se upokojili daleč po štiridesetem letu, pri 42., 45., 46., 48. letih, odvisno od tega, s kolikimi leti so prišli v ansambel, a nihče ne more reči, da so sedeli in čakali na upokojitev, saj so bili s pravilno izbiro repertoarja še kako uporabljani. V zadnjem času se v baletnem prostoru večkrat uporablja, da se pleše do 30. ali 35. leta, potem pa plesalec ni več sposoben plesati. To enostavno ni res. Seveda pa je odvisno predvsem od umetniškega vodje baleta in njegove pravilne izbire repertoarja, v katerem lahko izrablja ves potencial plesalcev ansambla, saj na tak način ohranja kvaliteto in dostojanstvo plesalcev. V nekaterih baletnih delih je mogoče najti prostor za vse plesalce, ki jih imamo, bili malo boljši ali tehnično malo slabši, pa zato umetniško močnejši itd. Če se vsi dokazujejo z maksimalnimi sposobnostmi, je v končni fazi rezultat ta, da je zadovoljna publika, zaradi katere v končni fazi baletni plesalci pravzaprav so, saj ne delujejo zaradi samih sebe in njihovih problemov. V ljubljanskem baletnem ansamblu, kjer je tudi sam deloval, je gostovalo veliko število tujih koreografov: Cullberg, Šparemblek, Hynd, Dolin, Lifar…, delovali pa so tudi domači koreografi: Mlakar, Dedovič, Kosi…Vsi našteti so delali predstave, v katerih so bili zaposleni vsi v ansamblu zaposleni plesalci. Ni prepričan, da se danes v vseh slučajih izbira repertoar na vse plesalce v ansamblu, zato je v primeru izbire repertoarja, ki ni primeren za ves ansambel lahko ugotoviti, da veliko število zaposlenih plesalcev ni sposobno opravljati svojega dela. Glede na domačo preteklost se nikakor ne more strinjati s tem, da je poklicna pot baletnega plesalca tako kratka kot se govori, se pravi le do 30. ali 35. leta. Sam, kot mnogi drugi, je živ demanti tega. Poudari, da se ne moremo učiti le iz izkušenj drugih, saj imamo tudi svoje izkušnje. Slovenski balet traja že 90 let, imel je fenomenalne uspehe, seveda tudi nizke krivulje. Imel! Dejstvo pa je, da smo bili prezrti, hote ali nehote, saj je tranzicija v vseh pogledih problematična, zato želi biti izredno previden v pogledu nekih »copy – paste« sistemov, še posebno ker imamo svoje domače izkušnje, tudi z ekonomskega področja. Mednarodni finančni sistem je v Slovenijo pripeljal gospoda, ki nam je diktiral, kakšen sistem je za nas najboljši, na srečo pa smo imeli neke posameznike, ki so rekli ne tistemu, kar ni ustrezno za našo finančno sredino. Ti posamezniki si danes zaslužijo priznanje, saj so se zoperstavili izkušnjam tujine. Tudi Amerika je veljala za pojem presežnosti, vendar meni, da se časi spreminjajo, zato danes Amerika velja za »balonček«, ki je živel na zlaganem polju. Zaradi vsega naštetega meni, da moramo dejansko izhajati iz svojih lastnih izkušenj ker jih imamo, seveda pogledati tudi čez mejo, a biti zelo previden in konstruktiven. Imeli smo sistem 12 = 18, plačala ga je država, predlagan je bil fond, za katerega smo ugotovili, da je neizvedljiv, saj si plesalec od plače, ki jo ima, in ki je povprečna slovenska, ne bo odvajal v steber. In če, koliko? Še za prostovoljna zavarovanja več kot 100 evrov na mesec ne more dajati. Kje so teatri finančno prav tako vemo, zato se sprašuje od kod bodo dobili denar za odvajanje v fonde? In kaj ostane? Steber, ki ga bo podprla država. Kaj se je v tem spremenilo? Benificirana delovna doba v razmerju 12 = 18 ali stebri, v vsakem primeru je plačnik država.