Mateja Rebolj je dobitnica Prešernove nagrade 2010 za življenjsko delo. Na podelitvi, ki je potekala na predvečer slovenskega kulturnega praznika v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, smo slišali utemeljitev, ki jo je zložil Rok Vevar:

»Vpogled v novejšo plesno zgodovino nam pokaže, da v Sloveniji ni plesalke ali plesalca, ki bi mu uspelo v svoj opus z enako mero umetniške odličnosti zajeti tako širok spekter različnih gibalno-plesnih in sodobnih scenskih estetik kot Mateji Rebolj.
Kot baletna solistka SNG Opere in baleta Ljubljana je odplesala vrsto vlog klasičnega baletnega repertoarja, kot sta Giselle in Odette iz Labodjega jezera. Že v 70. letih je začela kazati nagnjenost k modernizaciji baletnega vokabularja in težnje po vnosu avtorskih prvin v klasični režim koreografije. V tem smislu je njen baletni vrhunec srečanje z modernimi težnjami koreografa Milka Šparembleka.
Njeno umetniško ustvarjanje pa je domov v resnici prispelo leta 1985, ko sta v njeno življenje vstopila retrogradno Gledališče sester Scipion Nasice s Krstom pod Triglavom in produkcija Plesnega teatra Ljubljana. S prelomom prek avantgardnih, modernih, postmodernih in sodobnih plesnih tehnik se ji je razprlo polje tega, kar je mogoče gibalno in plesno utelesiti. Od srede 80. let je svojo plesno ustvarjalnost vpisala v sodobne koreografije Ksenije Hribar, Matjaža Fariča, Sinje Ožbolt, Mateje Bučar, Mareta Mlačnika in Magdalene Reiter.
Zaradi vrhunske plesne discipline, tehnike in domišljije njeni nastopi gledalca vselej nagovorijo od tam, kjer se plesne forme podrgnejo ob svoj metafizični rob, in zaradi tega njena diskretna avtorska drža učinkuje enako vrhunsko tako v klasičnih kakor tudi modernih in retrogradnih koreografskih formatih, tako v strogih koreografskih režimih in strukturah kakor tudi v plesnem gledališču, konceptih, performansih in participatornih dogodkih.
Osrednje mesto pa zavzema njeno temeljno srečanje z retrogardno in kozmo-kinetično umetnostjo Dragana Živadinova. V Obredu poslavljanja v kozmonavtskem centru Jurij Gagarin v Rusiji je za 20 sekund zalebdela v antigravitacijskem polju in s tem uresničila ultimativno utopijo plesne zgodovine: plesno telo premaga silo teže in se dotakne svoje lahke neskončnosti. Na tem mestu se njen plesni opus iz vsote vrhunskih umetniških del spremeni v presežno in samostojno umetniško delo, ki je v zgodovini plesne umetnosti nemara brez primere.«
Vojko Vidmar, baletni plesalec, Prešernov nagrajenec in nekdanji predsednik DBUS je ob podelitvi Prešernove nagrade 2010 za življenjsko delo Mateji Rebolj dejal:
»Ne glede na to, da je plesalka Mateja Rebolj v svojem govoru po prejetju Prešernove nagrade za življenjsko delo govorila skoraj izključno o sodobnem plesu, ostaja dejstvo, da je klasična baletna umetnost tista, ki ji je omogočila, da se je iz njenega telesa skozi leta razvil inštrument, na katerega se da ‘igrati’ tudi melodije drugih plesnih svetov. In nesporno je tudi dejstvo, da je Matejo Rebolj baletna umetnost napravila izoblikovano in prepoznavno do te mere, da je v določenem trenutku lahko začela prestopati z baletne scene na sodobno in obratno.
Ne sme se spregledati njenih naslovnih in vodilnih vlog v klasičnih baletih, kot so Vesela vdova v istoimenskem baletu, Ariadna v Tezeju in Ariadni, Margareta v Abraxasu, Giselle v Giselle, Beli labod v Labodjem jezeru … Res je tudi, da je doživljala vrhunce v baletih, ki so nekoliko odstopali od strogo klasičnega sloga, kot so baleti Milka Šparembleka: Pulcinella, Pastoralna simfonija, Pesmi ljubezni in smrti, pa Dom Bernarde Albe koreografa Julia Lopeza, v katerih je prepričala s svojo umetniškostjo …
Vsekakor pa naju veže nekaj neprecenljivih skupnih umetniških trenutkov, ki se lahko rodijo na baletnem odru v spletu glasbe, uglašenega gibanja moškega in ženskega subjekta, naših notranjih občutkov in neslišnega odmeva, ki prihaja iz avditorija. To se je dogajalo v baletih Plesi na teme Magnificata in Matilda v koreografiji Milka Šparembleka ali pa Don Kihotove sanje švedske koreografinje Birgit Cullberg, kjer je bila moja neulovljiva Dulcineja. Nedvomno so to vrhunci Matejine baletne kariere, ki so presegali in prepričali.
Da pa so vezi z baletno umetnostjo kljub vsemu ostale žive, pa je preteklih nekaj let dokazovala z izjemno kakovostnim opravljanjem nalog asistenta koreografov, z nalogo ohranjanja premierne kakovosti in originalnosti koreografij, ki so jih oblikovali avtorji predstav«.