Vlasto Dedovič 9.6.1934 – 8.5.2013
Dolga in izjemno bogata je pot, ki jo je skozi svet baletne umetnosti izsanjal in oblikoval plesalec in koreograf Vlasto Dedovič.
Nikoli ne bo natančno znana koordinata trenutka, ko se je v objemu odrskega plesa razplamtela iskrica želje, da ne bi uresničeval samo koreografiranih sanj drugih umetnikov, temveč da bi svetu baletne umetnosti dodal kamenčke lastne domišjlije.
Po temeljitem spoznavanju z nestorjema slovenskega baleta Pio in Pinom Mlakar, se je kasneje, s soprogo Magdo Vrhovec, podrobneje seznanjal tudi z ustvarjalnim razmišljanjem legendarne švedske koreografinje Birgit Cullberg. Prijateljevanje s številnimi ustvarjalci tudi iz drugih umetniških zvrsti ga je bogatilo in utrjevalo v prepričanju, da je prav dialog med umetniki dobro vodilo za doseganje ustvarjalnih ciljev. Soočil se je z zahtevnim vprašanjem – kako v oceanu baletno – plesne umetnosti najti lastno identiteto, svoj slog. Samo Vlasto Dedovič je sam vedel, kako dolga je bila ta miselna pot in koliko časa je moralo preteči do rojstva njegovega prvenca, baleta Žica leta 1976, ki je bil rezultat umetniških snovanj s skladateljem Janezom Gregorcem in umetnikom Jožetom Spacalom. Predstava, ki je, tudi zaradi svoje simbolne povezave z medvojno okupacijo Ljubljane in nekoliko jazzovsko obarvano glasbo, dvignila nepričakovano veliko prahu. Modrovanja so potekala okoli vprašanj, ali je takšna glasba sploh primerna za izvajanje v opernem gledališču, ali je dovolj dostojna za opisovanje revolucionarne preteklosti našega naroda, in se zaključila na najvišjem državnem organu zaradi navideznega »problema«, ker je na mladinskih predstavah plesalec v vlogi Poveljnika, ki je predstavljal sovražnika, nekajkrat prejel najburnejši aplavz … Ko se je megla razblinila, so tudi za televizijo posneti balet Žica, vrsto let zapored predvajali ob državnem prazniku.
Led je bil prebit. Skozi 80. in 90. leta se je zvrstila serija baletov, med njimi večina na glasbo slovenskih skladateljev: Sinfonia per archi (Krek), Trobenta in vrag (Srebotnjak), Četrta simfonija (Škerjanc), Irene Holm (Haydn), A-deus (Mozart), Matiček se ženi (Golob), Perpetuum (Gregorc) in v SNG Maribor Flamska legenda (Kantušer).
Leta 1999 v Cankarjevem domu pripravi plesni del projekta Requiem, umrl je klovn, avtorjev Frana Milčinskega in njegovega sina Matije ter Bojana Adamiča.
Leta 2003 postavi balet Nori malar na glasbo Janeza Gregorca, posvečenem slovenskemu slikarju Jožefu Petkovšku. V posneti verziji za televizijo je naslovno vlogo odplesal Edward Clug. Za to koreografijo je Dedoviču Društvo baletnih umetnikov Slovenije podelilo nagrado Lydie Wisiakove.
Svojemu, sedaj že prepoznavnemu koreografskemu stilu, Vlasto Dedovič doda še eno izjemno srečno noto, ki nedvomno izhaja iz njegove dobročudne narave. Humor. Izjemno dobro se ujemata s plesalcem Vojkom Vidmarjem, ki postane nekakšna stalnica v njegovih koreografijah. Ustvari serijo koreografskih miniatur, s katerimi navdušuje široko občinstvo. Obsedenost, Tatinska sraka, Trije generali, pa Vrag v Postojnski jami, Dotik oziroma Largo, Madrigal …
Pa vendar po mnenju mnogih, njegova miniatura Kajn in Abel na glasbo Poulenca in Mokranjca predstavlja tisto umetniško antologijsko delo , ki ga je dokončno vklesalo v seznam najvidnejših ustvarjalcev slovenske baletne umetnosti. Za to delo prejema priznanja širom po Jugoslaviji. Med njimi je verjetno najdragocenejše tisto iz ust pravoslavnega svečenika v Skopju, ki je po predstavi s solzami v očeh čestital z besedami: »Jaz sem pooblaščena oseba za tovrstne teme, in če jaz rečem da je to to, potem to je tako«.
Izjemno uspešno je bilo tudi Dedovičevo sodelovanje s Televizijo Slovenija, ki v arhivih ohranja številne Dedovičeve koreografije za bodoče rodove. Med njimi je nekaj tistih, ki so bile pripravljene namensko prav za televizijski medij. Med njimi so Preludij poletju (Gregorc, režija Ian Zakonjšek), Kajnove blodnje (Avsenik mlajši, režija Aleš Verbič), ki so ju predvajale tudi Evropske televizijske postaje, ter Tišina predstava (Mozart, režija Marjan Frankovič).
Leta 1996 na Televiziji Slovenija posnamejo Dedovičev portret v režiji Tuga Štiglica.
Življenje z naravo in stalni kontakti z ljudmi so bili stalni vir Vlastovih razmišljanj in iskanj poti in načinov, kako življenje, točneje zanimivejše dele življenja, predstaviti skozi plesno govorico. Dedoviča so navdahnili tudi nadebudni mladi plesalci v baletni šoli. Kar nekaj koreografij, ki jih je pripravil z učenci in dijaki za njihove letne predstavitve je podpisal prav on. Leta 1996 so bili z njegovo koreografijo vključeni v program državne proslave.