ELVIRI ŠIVIC V SLOVO (1946 LJUBLJANA – 2010 RAKITNA)

V sredo, 20. januarja 2010 je v presledku štirinajstih dni kruta smrt iz naših baletnih vrst iztrgala že drugo baletno plesalko. Tokrat Elviro Šivic, ki se je rodila 14. aprila 1946 v Ljubljani kot Elvira Brumat, po poroki pa je privzela soprogov priimek.
Komaj enajst let stara se je vpisala v Baletno šolo v Ljubljani, kjer je bila njena profesorica najprej Nada Murašova, zadnja leta pa Lidija Wisiak, pri kateri je študij skupaj z Marušo Berginc (zdaj Vidmar), Jeleno Markovič, Tanjo Pušnik (zdaj Leskovšek), Mijom Basailovićem, Mihaelom (Mišom) Bricljem, Mojmirjem Lasanom in Janezom Megličem leta 1965 tudi uspešno zaključila.
Že leto prej, 1964, je bila sprejeta v ljubljanski baletni ansambel, najprej v baletni zbor, leta 1980 pa je na podlagi svojih sposobnosti napredovala v skupino solo zbor. Plesala je v vseh različnih baletih, ki so bili na sporedu, med drugim je kot solistka prvič nastopila v vlogi Plesalke v operi Romeo, Julija in tema Jana Fischerja leta 1966.
Veliko je nastopala tudi na ljubljanski Televiziji, saj so jo zaradi njenega znanja, plesnosti in nadvse prijetnega videza vedno z veseljem vabili.
Tudi v baletu je začela dobivati odgovorne solistične naloge. Leta 1974 je bila Mati v baletu Razuzdančeva usoda Gavina Gordona, leta 1975 Hamletova mati Gertruda v Blacherjevem baletu Hamlet in še isto leto ena od nevest v Labodjem jezeru, leta 1976 je bila mati Tang v Kitajski pravljici Krešimira Baranovića, leta 1981 pa dobrodušna, Juliji predana Dojilja v Romeu in Juliji Sergeja Prokofjeva. V kritikah so še posebej omenjali njene vloge v Labodjem jezeru in Romeu in Juliji.
Plesala je vse do leta 1989 ko je odšla v zasluženi pokoj. Nekako deset let po tem se je s soprogom iz Ljubljane preselila na Rakitno, kjer sta živela v idiličnem okolju na robu gozda s svojim vrtom, kjer se je predajala tudi gojenju raznovrstnih zelišč in drugih koristnih pridelkov zelenjavnega vrta. Tako kot je bila v baletnem ansamblu vedno prešerna in delavoljna, je ostala tudi pozneje, vedno vesela obiskov svojih ‘starih’ prijateljic.
Elvira je bila res vseskozi naša prijetna sopotnica na baletnem odru in v osebnem življenju in takšna bo ostala tudi v spominu vseh številnih prijateljic in prijateljev, ki smo jo tako nenadoma in veliko prezgodaj izgubili. K zadnjemu počitku so jo spremili v družinskem krogu.

Henrik Neubauer