Neučinkovitost slovenskega baletno izobraževalnega sistema temelji predvsem na analizi stanja zaposlovanja slovenskih baletnih plesalcev oziroma baletnih plesalcev, ki so končali eno od dveh slovenskih baletno izobraževalnih ustanov ter na stanju kvalitete izobrazbe baletnih plesalcev.

V zadnjih, več kot desetih letih, v nobenem od dveh nacionalnih baletnih ansamblov ni zaslovelo novo ime slovenskega baletnega plesalca – solista, ki je končal eno od dveh osrednjih slovenskih baletnih šol v zadnjih desetih letih. Prav tako je bilo v enakem obdobju v nacionalnih baletnih ansamblih na novo zaposlenih zaskrbljujoče skromno število domačih baletnih plesalcev.

Iz tega izhaja upravičena zaskrbljenost za prihodnost slovenske baletne umetnosti in njene nacionalne kulturne preteklosti. S polno odgovornostjo lahko trdimo, da zaradi razmer, ki jih označuje neprimeren baletno-izobraževalni sistem, slovenska baletna umetnost izumira.

V kolikor želimo omogočiti prihodnost slovenski baletni umetnosti kot sestavnemu delu Slovenske nacionalne kulture, v kateri si je v prvih osemdesetih letih obstoja zagotovila, utrdila in  uveljavila pomembno mesto, je skrajni čas, da se na nacionalni ravni pristopi k takojšnjemu reševanju omenjenega vseslovenskega kulturnega problema.

 

Vzroki, ki v trenutnem slovenskem baletno izobraževalnem sistemu preprečujejo oziroma onemogočajo izšolanje tehnično in umetniško kvalitetno izobraženih baletnih plesalcev:

• Slovenski baletno-izobraževalni sistem je v pogledih šolanja baletnih plesalcev vezan izključno na srednjo šolo.
• Slovenski baletno-izobraževalni sistem je vključen v sistem splošne mature, ki zaradi obveznega števila ur posameznih splošnih predmetov, ob postavki maksimalno dovoljenih učnih ur v tednu, onemogoča dovoljšnje število učnih ur strokovnih (baletnih) predmetov.
• Zaradi obveznega števila ur posameznih splošnih predmetov, ob postavki maksimalno dovoljenih učnih ur v tednu, je strokovni del programa izobraževanja baletnih plesalcev omejen izključno na najnujnejše strokovne predmete, pri čemer gre največje število klasičnemu baletu, povsem pa so zanemarjeni neobhodni strokovni predmeti, npr. karakterni plesi, stilni plesi, baletni repertoar, baletna podržka…
• Ker slovenski baletno-izobraževalni sistem zaradi že omenjenih postavk ne vključuje nujno potrebnih vsebin (terminologija baleta, zgodovina baleta, metodika baleta, anatomija….), ki nosijo pomembnost za dobro izobrazbo baletnih plesalcev, slovenska baletna umetnost kot veja celotne Slovenske kulture, enostavno ne sledi več toku razvoja baletne umetnosti v svetu, o čemer priča tudi majhno zaposlovanje slovenskih baletnih plesalcev v obeh nacionalnih baletnih ansamblih v obdobju zadnjih deset let.
• Zaradi opisanih problemov v slovenskem baletno-izobraževalnem sistemu, je pred več kot desetimi leti pričela upadati tudi strokovnost slovenskih baletnih pedagogov, ki danes (razen redkih izjem)ne posedujejo dovoljšnjega strokovnega znanja in izkušenj, da bi lahko izobraževali slovenske baletne plesalce do kriterijev kvalitete, ki jo zahtevata oba nacionalna baletna ansambla.

 

Akademija za balet

Slovenski baletno izobraževalni sistem je danes na svoji najvišji stopnji podrejen maturitetnemu programu oziroma zakonskemu sistemu srednješolskega izobraževanja, zato ne nudi in ne more nuditi znanja v obsegu, ki ga od baletnih plesalcev lahko pričakujemo oziroma moramo zahtevati v trenutku, ko zaključijo s šolanjem.

Navajam:

Program izobraževanja bi moral biti podrejen pretežno strokovnemu usposabljanju, vendar zakonsko določeno število učnih ur v tednu na srednji stopnji izobraževanja ob vključevanju splošnih maturitetnih predmetov ne dovoljuje zadostnega števila strokovnih predmetov.  Če smo želeli, da dijaki, ki se izobražujejo na področju baleta ob zaključku srednje šole izpolnjujejo enake pogoje, kot jih izpolnjujejo dijaki gimnazij oziroma večine drugih srednjih šol, t.j. opravljeno maturo, ki omogoča vpis na večino smeri fakultativnih študijev, smo morali prilagoditi strokovni dela učnega programa glede na obvezne splošne maturitetne predmete. Tako so bile pred časom iz učnega programa črtane ali v obsegu zmanjšane nekatere pomembne vsebine, ki v precejšnji meri prispevajo k tehnično-umetniški usposobljenosti baletnih plesalcev.

Na račun obveznih splošnih maturitetnih predmetov smo tako skoraj do popolnosti oklestili stilne plese, ki pomenijo začetek v razvoju baleta, karakterne plese, ki prispevajo k izoblikovanju plesalčeve osebnosti in karakterja, k poznavanju nacionalnih zgodovinskih plesov posameznih narodov, in ki jih konec koncev vključuje skoraj sleherna klasična baletna predstava, baletni repertoar, ki nudi splošno izobrazbo s področja poznavanja baletne literature, zapleteno in zahtevno baletno podržko, ki uči elemente plesa s partnerjem,  folkloro, sodobne baletne in plesne tehnike…, pa vsebine teoretičnih strokovnih predmetov kot terminologija baleta, zgodovina baleta, metodika baleta, anatomija, ter vsebine znanj, ki bi baletne plesalce učila priprav na predstavo, preventive pred poškodbami, okrevanja po poškodbah in druga.

Zaključimo lahko, da je torej učni program današnjega baletnega izobraževanja popolnoma podrejen splošnim maturitetnim predmetom, ki zasedejo zakonsko omejeno število učnih ur do mere, ki ne dovoljuje nujno potrebnega obsega učnih ur strokovnih programskih vsebin, s katerimi bi baletnega plesalca lahko izobrazili v pričakovano baletno umetniško osebnost ter mu nudili znanje, na podlagi katerega bi lahko osrednja slovenska baletna ansambla postavljala tehnično umetniške kriterije za nadaljnjo rast kvalitete ter s tem skrbela za kontinuiran razvoj Slovenske baletne umetnosti.

Smiselnost ustanovitve Akademije za balet lahko najdemo v izpolnitvi dveh pomembnih oziroma nujnih segmentov. Prvič ne bo omejevala količine strokovnega in splošnega znanja, saj za visokošolski študij ne veljajo zakonske omejitve po številu dovoljenih ur izobraževanja, drugič pa bo končno rešila leta pereč problem stopnje izobrazbe baletnih plesalcev ter jo izenačila z drugimi zahtevnimi intelektualnimi poklici.

 

Problem stopnje izobrazbe baletnih plesalcev:

Poklic Baletna plesalka/Baletni plesalec, je poklic, v katerem je pogoj za pričetek nastopa profesionalne plesne kariere izobrazba, ki ob zaključku šolanja v popolnosti doseže najvišjo stopnjo, ki jo izobraževalni sistem lahko nudi. Dejstvo, da je balet poklic mladih, za opravljanje katerega je celovito izobrazbo nujno pridobiti pred dvajsetim letom starosti, se pravi tedaj, ko se večina mladih šele odloča za vpis na študijske smeri oziroma za to, na katerem področju bodo v življenju delovali, je verjetno najbolj očitno, da je baletnim plesalcem na najvišji stopnji šolanja zagotovljena zgolj srednja izobrazba.

Če se zavedamo razlik med poklicem Baletna plesalka/Baletni plesalec in med večino drugih poklicev, je poklic Baletna plesalka/Baletni plesalec pravzaprav v celoti pomaknjen v prvo tretjino človekovega življenja in ga zaradi fizičnih telesnih omejitev, pogojenih s staranjem, ni mogoče opravljati dlje kot nekje do 45. leta starosti. Tako je že samo izobraževanje postavljeno v tisti čas človekovega razvoja, ko je telo edino pripravljeno sprejemati fizične ali anatomske deformacije, ki jih zahtevajo vsesplošno veljavni standardi v baletni umetnosti, ne da bi ga poškodovali do mere invalidnosti. Prav tako je opravljanje poklica Baletna plesalka/Baletni plesalec podrejeno izrednim psihofizičnim naporom, ki ne zahtevajo celega človeka le tedaj, ko opravlja dejavnosti, ki jih narekuje delodajalec, ampak tudi v večini časa izven delovnih obveznosti, saj je vzdrževanje telesne kondicije pogoj za uspešno opravljanje delovnih nalog.

Poklic Baletna plesalka/Baletni plesalec ima za razliko od ostalih poklicev sicer krajšo, a zato toliko bolj aktivno delovno dobo. Ker primerjalno za pričetek profesionalnega delovanja zahteva ravno toliko strokovne usposobljenosti kot jo zahtevajo najzahtevnejši poklici na svojih najvišjih nivojih, je upravičeno dejstvo, da je tudi pri nas potrebno baletnim plesalcem z zaključkom šolanja nuditi visoko izobrazbo, ki bo v marsikaterih pogledih prispevala k višji izobraženosti umetniškega kroga slovenske populacije, olajšala življenje baletnih plesalcev in prispevala k višji uveljavljenosti in cenjenju poklica pri nas.  

 

Izobraževalni sistem Akademije za balet:

Ko bi učenec zaključil osnovno izobraževanje (Osnovno šolo in Nižjo baletno šolo v trajanju 5 let oziroma 8 let: 6 – 8 let starosti = baletna ali plesna pripravnica, 9 – 14 let je Nižja baletna šola), bi se lahko po uspešnem sprejemnem izpitu, za katerega bi bila definirana zahtevana znanja, vpisal na Akademijo za balet, v enovit magistrski program »baletni plesalec oziroma baletna plesalka«, v trajanju petih let.

Akademija bi morala študentu ponuditi možnost priprave na splošno oziroma strokovno maturo, kot jo predvideva zdajšnja zakonodaja. Maturo bi moral študent opraviti pred uspešnim zaključkom petega leta izobraževanja, da bi se mu po zdajšnji zakonodaji priznal naziv »baletni plesalec oziroma baletna plesalka«. Po končani Akademiji za balet, bi se diplomanti enovitega magistrskega programa (bolonjski magisterij ali diplomanti po starem sistemu – priznana VII. stopnja izobrazbe) lahko zaposlili v baletnih ansamblih doma in po svetu, nadaljevali študij na tretji stopnji na Akademiji za balet (ta bi se vpeljal nekoliko kasneje in bi vključeval programe pedagogike, koreografije…) ali pa bi se po uspešno zaključeni maturi po zdaj veljavni zakonodaji vpisali na kateri koli drug študijski program.

Prva tri leta bi študij ob natančno zastavljenem obsegu praktičnih strokovnih predmetov (klasični balet, karakterni plesi, repertoar, sodobne plesne tehnike, folklora…) vključeval predavanja iz večine splošnih oziroma teoretičnih predmetov. Tako bi študenti znanje iz večine splošnih maturitetnih in strokovnih teoretskih znanj pridobili v tem obdobju, ko bi tudi opravili maturo. 

V četrtem in petem letu študija bi bilo teoretičnih predmetov manj, praktične strokovne vsebine pa bi potekale po načinu dela v profesionalnem baletnem ansamblu. To bi študente pravočasno navajalo na vsakodnevni bioritem v smislu fizičnega in psihičnega napora, tipičnega za poklic baletna plesalka/baletni plesalec. Tako se baletni plesalci pri vstopu v profesionalni baletni ansambel ne bi bili več primorani soočati z nenadnim šokom v obsegu fizičnega in psihičnega napora, kot se to od njih zahteva danes, ko pouk na Srednji baletni šoli nikakor ne dosega obsega dela v profesionalnem baletnem ansamblu. 

 

Zgled:

Pri kreiranju študijskega programa za Akademijo za balet, bi se bilo smiselno zgledovati po enem od preverjenih in funkcionalnih programov ali sistemov iz tuje prakse, ki baletnim plesalcem po končanem šolanju zagotavlja kvalitetno baletno izobrazbo, in ga prirediti našemu študijskemu sistemu ali načrtu. Primer je lahko Baletna šola Pariške opere, znana po tem, da izobražuje izredno kvalitetne baletne plesalce, ki oblikujejo vizualno enoten baletni ansambel – baletni zbor. Balet Pariške opere namreč velja za enega najboljših baletnih ansamblov v svetovnem merilu, zaposluje pa pretežno plesalke in plesalce, ki se izobrazijo na baletni šoli, ki deluje v sklopu ansambla. Po tem takem bi bil lahko tudi najlažje prenosljiv v slovenski baletni sistem, saj bi se morali zaradi geografske in populacijske majhnosti nagibati k pretežnemu zaposlovanje domačih baletnih plesalcev.

 

Profesorski kadri:

Problem pri oblikovanju oziroma uvedbi Akademije za balet lahko na prvi pogled predstavljajo profesorski kadri, saj trenutno še nimamo habilitiranih slovenskih baletnih pedagogov – profesorjev. Poleg tega ne moremo mimo dejstva, da slovenski baletno izobraževalni sistem že več kot deset let ne proizvaja kvalitetnih baletnih plesalcev, ki bi na podlagi zadostne količine pridobljenih znanj lahko v kratkem stregli potrebam po lastnem pedagoškem kadru.

Tako bi bilo v primeru predavateljev strokovnih baletno plesnih predmetov na samem začetku primerno razmišljati o habilitaciji izredno majhnega kroga starejših priznanih slovenskih baletnih umetnikov, ob njih pa v sistem pretežno vključiti tudi habilitirane uveljavljene pedagoške strokovnjake iz tujine. Ti bi bili v trenutku, ko bi pri nas uvajali program izobraževanja dobrih in kompetentnih profesorskih kadrov (pomanjkanje teh je nedvomno tudi posledica trenutno neprimernega baletno izobraževalnega sistema v Sloveniji, ki plesalcem ne nudi zadostnih znanj), nepogrešljiva prehodna alternativa, predvsem pa bi lahko pripomogli k efektivnejšemu reševanju vprašanja slovenskih baletnih pedagogov, ki bi s svojimi sposobnostmi in obsegom znanj izpolnjevali zahtevane kriterije za habilitacijo. Navkljub nuji po lastnem pedagoškem kadru pa vendarle ne smemo mimo dejstva, da zaradi populacijske majhnosti in pedagoške nerazvitosti na področju baletne umetnosti ne moremo računati, da bi v kratkem lahko imeli zgolj lastni slovenski habilitirani profesorski kader.

 

Zaključek:

Prvi korak k smiselni in za prihodnost slovenske baletne umetnosti nujni sistemski ureditvi celotnega področja domače baletne umetnosti, je težnja po smiselnem, funkcionalnem in predvsem dobrem izobraževalnem sistemu, ki bo plesalcem nudil pričakovano in z zastavljenimi standardi zahtevano strokovno izobrazbo, da bodo v prihodnosti lahko vzdrževali razvojno raven kvalitete, jo generacijsko nadgrajevali in tako prispevali k vse večji nacionalni zavesti o Slovenski baletni umetnosti. Ta je v zadnjem času v mnogih segmentih, med katere spada predvsem baletno izobraževalni sistem, skrenila iz utečene in kontinuirane razvojne poti, ki so jo začrtale predhodne generacije slovenskih baletnih umetnikov. Nacionalna baletna ansambla zaposlujeta vse manj slovenskih baletnih plesalcev, pretežno tistih, ki so končali eno od dveh osrednjih slovenskih baletno izobraževalnih ustanov. Posledično na prvi pogled dobimo vtis o upadu zanimanja za šolanje za poklic Baletna plesalka/Baletni plesalec, vendar pa realno z analizo današnje situacije lahko zaključimo, da ob množičnem vpisu otrok v Nižje baletne šole nikakor ne manjka zanimanja. Tako lahko drastično upadanje števila učencev na današnji srednji stopnji pripišemo zgolj strahu staršev, ki v baletnem poklicu danes ne vidijo svetle prihodnosti za življenjsko pot svojih otrok.  Če bomo uspeli Slovenski baletno izobraževalni sistem v prihodnje zgraditi tako, da bo sledil svetovnim standardom tehnične in umetniške kvalitete, bosta tudi slovenska baletna ansambla lahko s postavljanjem kriterijev strmela k višjemu nivoju kvalitete. Le tako si lahko obetamo ponoven razcvet nacionalne baletne umetnosti, ki ima ravno v Sloveniji zaradi dokaj majhne geografske velikosti in majhnega števila splošne populacije odlične pogoje, da sledi tistim državam, ki gojijo baletno umetnost na izključno ali vsaj pretežno domačih kadrih.

 

V zvezi z ustanovitvijo Akademije za balet, so bile do danes opravljene naslednje pomembnejše aktivnosti:

• Aprila 2011 je prispela pobuda Univerze v Ljubljani o ustanovitvi Akademije za balet. Pobuda je plod preteklih pogovorov in izmenjave mnenj o problematiki baletnega šolstva v Sloveniji.
• V drugi polovici aprila 2011 sta bila na Univerzi v Ljubljani dva sestanka, na katerih smo prišli do naslednjega zaključka: Akademija za balet bo nedvomno močno prispevala k razvoju Slovenske baletne umetnosti in njenega svetlejšega jutri. Možnost ustanovitve Akademije za balet se lahko v tem trenutku sprejme kot novo upanje, da baletna umetnost ponovno zasede pomembno umetniško pozicijo v nacionalnem kulturnem prostoru ter kot korak bližje k ponovni pridobitvi zaupanja s strani staršev v domači baletno izobraževalni sistem. Ob zavedanju, da se trenutni čas dolžine šolanja baletnih plesalcev nikakor ne sme podaljševati (z razlogom, da je balet umetnost mladih, ki morajo v profesionalni baletni ansambel vstopiti pred dvajsetim letom starosti), bo moral študijski program Akademije za balet študentom nuditi vrsto nujno potrebnih strokovnih praktičnih in teoretičnih predmetov, ob njih pa tudi  opravljanje mature, ki je pogoj za pridobitev visoke izobrazbe in bo morala biti vključena v študijski program.
• Na podlagi sklepov, spoznanj in zaključkov je Društvo baletnih umetnikov Slovenije pripravilo dopis o nujnosti ustanovitve Akademije za balet ter predlog organizacijske strukture, strukture profesorskega kadra ter smiselnost zgleda po učnem programu ene od uveljavljenih evropskih baletno izobraževalnih ustanov.
• aprila 2011 je potekal sestanek z rektorjem Univerze v Ljubljani, prof. dr. Radovanom Stanislavom Pejovnikom, na katerem se je seznanil s pogledi za ustanovitev Akademije za balet. Rektor Univerze v Ljubljani, prof.dr. Radovan Stanislav Pejovnik je pobudo podprl in izrazil strinjanje z ustanovitvijo. Predstavil je tudi dejstvo, da bi bila ustanovitev akademije v danem trenutku najlažja sprva v okviru Akademije za glasbo ali AGRFT (DBUS je izrazilo mnenje o smiselnosti vključitve v sklop AG), kot Katedra za balet, kasneje pa bi se preoblikovala v samostojno akademijo. Takšna pot oblikovanja nove akademije bi bila lažja tudi z ekonomskega vidika, saj bo potrebno poleg profesorskega kadra organizirati tudi nove prostore za izvajanje predvsem praktičnega dela pouka. V ta namen bo v kratkem dogovorjeno srečanje rektorja Univerze v Ljubljani, prof.dr. Radovana Stanislava Pejovnika, prorektorja za umetnost in dekana AGRFT Aleša Valiča, dekana AG, Andreja Grafenauerja, mag. Gregorja Jagodiča, Tomaža Rodeta, predsednika DBUS, Lojzke Žerdin in Vojka Vidmarja.

Prof. dr. Radovan Stanislav Pejovnik je bil seznanjen, da med Ministrstvom za kulturo RS in DBUS že potekajo dejavnosti v zvezi s problematiko baletnega šolstva v Sloveniji, ter da bo Ministrstvo za kulturo RS o pobudi za ustanovitev Akademije za balet seznanjeno in zaprošeno, da pobudo podpre, ter da se nadaljnje aktivnosti v zvezi z ustanovitvijo AB izvajajo v medsebojnem sodelovanju. Rektor Univerze v Ljubljani je pobudo podprl.