Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor je letos že četrtič zapored nastopal na Dubrovniškem poletnem festivalu, kjer je v soboto 16. in nedeljo 17. julija na otočku Lokrum izvedel novo kreacijo Edwarda Cluga Favn na glasbeno impresijo Clauda Debussyja Preludij k favnovemu popoldnevu in balet Carmen v koreografiji Valentine Turcu na glasbo Rodiona Ščedrina. Dubrovniškemu simfoničnemu orkestru je dirigiral umetniški direktor mariborske Opere, Simon Krečič.
Prélude à l’après-midi d’un faune prav gotovo spada med Debussyjeve zanimivejše glasbenopoetične “izlete” na mejnike tonalne glasbene govorice. Navdih za simfonično pesnitev za orkester je skladatelj našel v pesmi Favnovo popoldne enega prvih francoskih simbolističnih in modernističnih pesnikov Stéphana Mallarméja. “Glasba iz tega preludija je karseda svobodna ilustracija Mallarméjeve čudovite pesmi, nikakor pa noče biti njena sinteza. Bolj kot to je nekakšno sosledje prizorov, skozi katere prehajajo favnova poželenja in sanjarije v popoldanski vročici. Favn, naveličan preganjanja plašnih in pobeglih nimf in najad, naposled podleže opojnemu spancu, v katerem lahko končno uresniči svoje sanje posedovanja znotraj vsemogočne Narave,” je skladatelj opisal povezavo z omenjeno Mallarméjevo pesmijo. Že uvodni takti v partu flavte, v katerih zaslišimo padajočo kromatično pasažo v intervalnem obsegu tritonusa, močno zamajejo tonalitetno stabilnost, obenem pa evocirajo novo, skorajda eterično glasbeno izkušnjo, ki poslušalcu oriše ležerno favnovo razpoloženje in strast.
Domišljijska sugestivnost Debussyjeve glasbe se je leta 1912 potrdila v tedaj kontroverzni koreografiji, ki jo je skozi optiko moškega erotičnega užitka ustvaril Vaclav Nižinski za Ruske balete (Ballets Russes).
O svoji novi koreografski kreaciji z naslovom Favn je umetniški direktor mariborskega Baleta Edward Clug povedal: “Pred letom dni sem na veliko veseljem sprejel vabilo intendanta festivala Mladena Tarbuka, da za letošnji Dubrovniški poletni festival ustvarim novo delo na znamenito Debussyevo skladbo L’apres midi d’un faun. To je moje drugo srečanje s tem francoskim skladateljem. Leta 2013 me je Krešimir Seletkovič povabil k projektu za 27. Zagrebški glasbeni bienale, kjer sta se združili glasba Stravinskega in Debussyjevi skladbi En blanc et noir za dva klavirja in Six épigraphes antiques za klavir štiriročno. Debussyjev edinstven glasbeni svet je name naredil močan vtis in vesel sem, da sem se lahko ponovno vrnil v čarobnost njegovega glasbenega vesolja. Mladen Tarbuk je prav tako dal izjemno idejo o lokaciji uprizoritve Favna na prostem pod zvezdami, na pravem morskem biseru otočku Lokrum.
Z vidika plesne antologije se ob razmišljanju o Favnu ne morem izogniti eskapadi Nižinskega, njegova legendarna koreografija na dvodimenzionalni površini je bila ob premieri leta 1912 deležna številnih polemik in kritik. L’Apres midi d’un faun se, skupaj s Sacre du printemps in Jeux iz 1913, šteje kot mejnik začetka modernizma v 20. stoletju.
Tako kot pri Debussyju se tudi z Nižinskim srečujem drugič. Ko sem ustvarjal Sacre du printemps, sem za izhodišče vzel njegovo antološko različico. Pri Favnu imam vtis, da sem njegovo idejo za 20. stoletje razširil v svoje zelo lastno ‘leno popoldansko’ sanjarjenje.
Moja koreografija jasno prikliče namere tako Debussyja kot Nižinskega in se konkretizira v lovu moškega ‘lovca’ in njegovem fantaziranju o ženskem ‘plenu’. Ko jo ujame, jo položi na svojo kamnito posteljo, ki je še vedno topla od žarkov pozno popoldanskega sonca …”
Plešeta Gaj Žmavc in Tetiana Svetlična. Kostumografija je delo Lea Kulaša, scenografija Edward Clug, oblikovanje luči Tomaž Premzl.
Baletna suita Carmen za godalni orkester in tolkala je nastala leta 1967 in spada med najizvirnejša in obenem tudi najuspešnejša dela ruskega skladatelja Rodiona Ščedrina. Koreografinja Valentina Turcu se z zavedanjem širšega historičnega konteksta in pomena tega baleta, ki aktualizira problem ženskega erosa in njegovih iracionalnih implikacij v sodobni družbi, podaja v čvrst objem izrazito erotizirane baletne govorice, ki je predvsem naturalistična in brutalna, kar je Turcujeva podčrtala v svojih zapiskih: “To je triler in ne ljubezenska zgodba. To je zgodba o strasti – surovi strasti – in primitivnih ambicijah.”
Asistenta koreografinje sta Leo Mujić in Anton Bogov, kostumografija je delo Michal Negrin in Vesne Novitovič, scenografija Dinke Jeričević, oblikovanje luči Aleksandra Čavleka, baletna mojstrica je Alenka Ribič. Plešejo Catarina de Meneses k.g. (Carmen), Anton Bogov (Don José), Sergiu Moga (Toreador), Tanja Baronik (Fernanda), Vadim Kurgajev (Zuniga) ter Tijuana Križman Hudernik, Jelena Lečić, Mirjana Šrot, Metka Masten, Hristina Stojčeva, Helena Klasič, Ines Uroševič, Vasilij Kuzkin, Sytze Jan Luske, Cristian Popovici, Tiberiu Marta, Alexandru Pilca, Mircea Golescu, Filip Jurič in Aleks Šišernik.
Predstave Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor spremlja Dubrovniški simfonični orkester pod taktirko umetniškega direktorja mariborske Opere, Simona Krečiča. Orkester, ustanovljen leta 1924, je glavni nosilec glasbenega dela programa Dubrovniškega poletnega festivala in bogati glasbeno življenje mesta in širše okolice. Nastopil je z uglednimi dirigenti in priznanimi solisti (dirigenti: Lovro von Matačić, Antonio Janigro, Zubin Mehta, Kiril Kondrashin, Ernst Marzendorfer, Milan Horvat, Pavle Dešpalj, Anton Nanut, Vjekoslav Šutej, Nada Matošević; violinisti: David Ojstrah, Yehudi Menuhin, Henryk Szeryng, Uto Ughi, Stefan Milenkovich, Julian Rachlin; violist Yuri Bashmet; violončelisti: Mstislav Rostropovič, Monika Leskovar, Miša Majski; pianisti: Svjatoslav Richter, Ivo Pogorelić, Jasminka Stančul, Dubravka Tomšič Srebotnjak, Pavica Gvozdić; hornist Radovan Vlatković; pevci: Dunja Vejzović, Ruža Pospiš Baldani, Inva Mula idr.).