Premiera: 12. april 2018

Ljubljanski Balet svečano uprizoril premiero treh kultnih baletnih del slovenskih koreografov

 

Balet Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana je svojo prvo premiero v jubilejnem, 100-letu slovenskega baleta, ki jo je uprizoril 12. aprila 2018, naslovil Balet 100. Večer je sestavljen iz treh zgodovinskih stvaritev treh slovenskih koreografov, ki so poleg bogatega ustvarjanja doma, ime slovenskega baleta s svojim delovanjem v tujini ponesli tudi v mednarodni prostor.

Prvi balet na sporedu je plesna suita Lok v koreografiji nestorjev slovenskega Baleta, plesnega in koreografskega para Pie in Pina Mlakarja, plesna suita Lok. Pino (1907–2006) in Pia (1908–2000) Mlakar, sta se šolala in spoznala v šoli nemškega plesnega ekspresionizma Rudolfa von Labana. Poleg plesnih in koreografskih mednarodnih uspehov sta bila v času med obema vojnama vodje baletnih ansamblov znanih evropskih gledališč, baletni ansambel SNG Opera in balet Ljubljana pa sta vodila v letih 1946–1952 in 1955–1960. Balet Lok, ki je bil sprva celovečerni balet treh dejanjih, deloma na glasbo Frana Lhotke ter deloma brez glasbene podlage, je praizvedbo doživel novembra 1939 v Münchenu, kasneje, leta 1940, pa je bil uprizorjen še v ljubljanski operi, ko sta Pia in Pino Mlakar v njem tudi zaplesala. Premiera plesne suite Lok, ki je približno 20-minutni povzetek celovečernega baleta in se izvaja brez glasbe, je bila novembra leta 1970 v čast petdesetletnici slovenskega baleta. V njej sta zaplesala Maruša in Vojko Vidmar, ki še danes ostajata edini živeči baletni par, ki je z Mlakarjema tudi dejansko deloval in zato kot edina plesalca suito Lok tudi dejansko poznata. Lok je bil leta 1971 posnet tudi za Televizijo Slovenija, posnetek pa si lahko občasno ogledamo še danes. O plesni suiti Lok je Pino Mlakar zapisal, da je bil in ostaja en sam veliki pas de deux, sporočilo o ustvarjalnih močeh, izraz čiste ljubezni in čistega plesa. Lok je v okviru baletnega večera Balet 100 obnovljen po izvirni koreografiji Pie in Pina Mlakarja. Ko vodstvu ljubljanskega Baleta navkljub velikim naporom za prenos koreografije ni uspelo doseči dogovora z Marušo in Vojkom Vidmarjem, njunima odločitvama sta namreč nasprotovala sin Pie in Pina Mlakarja, Tomo Mlakar, ter njegova soproga, Dušanka Berce Mlakar, je zahtevno delo z vso odgovornostjo prevzela baletna mojstrica ljubljanskega Baleta, Olga Andreeva, in ob pomoči Dušanke Berce Mlakar in Toma Mlakar baletno suito Lok s pomočjo filmskega posnetka ponovno oživela. Na premieri sta duet Lok odplesala Giorgia Vailati in Kenta Yamamoto, v drugi zasedbi pa sta se predstavila Marin Ino in Filippo Jorio. 

Baletna kritičarka Daliborka Podboj novo ljubljansko izvedbo Loka opisuje takole: “Plesna scena baletne suite Lok predstavlja neobremenjen, prazen oder, ko se v odsevu odrske luči oder kar odpira vabilu na ples, ko najprej vstopi on, fant, vitez ostrine natančnih gibov, ko prostor zaobjame s svojim plesom in odide. Potem vstopi ona, dekle, ki zapleše svoj mladostni spev prisrčnih lahkotno igrivih gibov in poskokov, se zavrti in pusti svojo sled, tanek diagonalni trak, ki prostor razdeli na dve površini. In se znajdeta vsak na svoji strani začrtane diagonale, ko se začne njun duet srečanja ter spoznavanja, ki hitro preskoči razmejitveno črto, in steče slikoviti plesni duet srečnih trenutkov mladosti, konča pa v objemu večnosti. Njune roke se mehko in počasi, v čutnih okroglinah giba za gibom sklenejo v objemu osmice, ovite okoli dveh teles, dueta, v skulpturo pričakovanja; je vznemirljivi trenutek, je življenjska prerokba, posvečena njej in njemu, ki ustvarjata življenje. Suita Lok ni le čisti plesni pas de deux ljubezni, je tudi plesni lok zgodovinskega pričevanja, je poetika življenjskega ritma, ko umetnika v svoj plesni krogotok sadita ljudske korake in spletata življenjsko impresijo mladosti, spoznanj ter odgovornosti zrelosti, je živa koreografska impresija barvitih plesnih poslikav. Kenta Yamamoto in Giorgia Vailati sta predstavnika nove baletne dobe, ko plesna in športna telesa posegajo po višavah atraktivnih sfer, tudi novih telesnih moči ter dognanj. Po svoji plesni estetiki sta izvrstna plesalca, manj pa blizu plesni ekspresiji Mlakarjevih, ko mojstra plesa tistih dni nista mogla posegati po današnjih izvedbenih klicajih, imela pa sta ekspresivne čutne globine in doživeta miselna obzorja; ko vsak gib zaživi v impresiji izraza in v plesu vzvalovijo čutna krila življenja. Kenta je lažje zavel resnost časa, ki se je kazala v moških ostrinah korakov in gibalnih izrisov ter pokončne drže plesalčeve vloge, Giorgia  pa predvsem zaplesala lahkotnost ter lepoto mladosti vseh dob in časov, je srečna in srčna v svojih mladostnih plesnih vrtincih. Srečanje s suito Lok še vedno odseva genialni ustvarjalni duh Pie in Pina Mlakarja, ki sta kot velika ustvarjalca gradila evropska plesna obzorja pred in po drugi svetovni vojni.”.

Balet Žica je svojo praizvedbo doživel 17. maja 1976 na odru SNG Opere in baleta Ljubljana. Po zasnovi dramaturga Smiljana Rozmana je scenarij in koreografijo ustvaril Vlasto Dedović, pod avtorsko glasbo  se je podpisal Janez Gregorc, scenografija pa je bila delo Jožeta Spacala. Plesalec in koreograf Vlasto Dedović je potem, ko je v Cetinju v Črni gori končal baletni šolo prispel Ljubljano in se sprva priključil ljubljanski baletni šoli, kmalu pa tudi ljubljanskemu baletnemu ansamblu in še pred končanim šolanjem postal njegov solist. V začetku šestdesetih let preteklega stoletja je odšel na Švedsko, kjer je plesal in koreografiral v Stora teatru v Göteborgu in bil dve leti je član slavnega Cullberg baleta v Stockholmu. V Ljubljano se je vrnil na začetku sedemdesetih in ji ostal zvest do konca svojega življenja. Deloval pa kot solist, pedagog in baletni asistent, dokler se ni pretežno posvetil koreografiji. 

Balet Žica je pol urna koreografska stvaritev, v kateri koreograf Dedovič izpostavlja življenjske trenutke iz obdobja, ko je Ljubljano v času druge svetovne vojne obdajala bodeča žica. Balet Žica je leta 1976 težko dočakal svojo premiero, saj takratne oblasti vsebini niso bile naklonjene, čeprav koncept zariše v težave prebivalcev Ljubljane pred okupatorsko žico, tudi brutalnost okupatorja. Žica je nazadnje le ugledala odrske luči, bila posneta za televizijo in se nato leta predvajala na nekdanji praznik Dan republike, 29. Novembra. Ponovna koreografska postavitev Žice je bila zaupana Mateji Rebolj, asistent predstave pa je Stefan Capraroiu. Ustvarjalci aktualne postavitve Žice so sledili predvsem vsemu tistemu, kar je Dedoviču, ki je v sedemdesetih letih raziskoval in se poigraval s tedanjimi tehničnimi novitetami televizijskega studijskega snemanja, predstavljalo vizijo o tem, kako naj bi Žica v svoji televizijski različici dejansko izgledala. Zato danes v novi scenski postavitvi Ateja Tutte dobiva po eni strani povsem nov, sodobnejši odrski izgled, čeprav gledalcu zariše občutek, da s pomočjo napredne gledališke tehnične opreme gleda Dedovičevo Žico na televizijskem zaslonu v obliki, ki je najbližja tisti, kakršno si je Dedovič v sedemdesetih letih zami-slil. Hkrati je bila postavitev baleta Žica v okviru baletnega večera Balet 100 prvič uprizorjena na živo glasbo, saj se je v preteklosti izvajala le na glasbeni posnetek. 

Edino korektno in strokovno ljubljansko kritiško pero izpod roke Daliborke Podboj je ob letošnji izvedbi Žice zapisalo: “Plesne podrobnosti premikajoče se množice plesalcev so precizno in skladno razvejane po odru v duhu in ritmu glasbene skladbe, ob zamrznitvah skupine se zaznajo tudi telesne napetosti, telesa pa delujejo kot  žive skulpture, ki zračijo moč mase, moč življenja. Plesni slog predstave sledi melodičnim jazzovskim tonom skladatelja Gregorca, je tudi lahkotno zgrajen na plesni jazz obliki, najbolj se je gibalnemu jazz izrazu približal glasnik Hugo Mbeng, v tej plesni formi sta impresivno zadihala še Urša Vidmar in Filip Viljušić (nasprotje: ženska in moški). Zanimivo koreografsko strukturiran, že kar filmsko izoblikovan in izveden je boj dveh moških (nasprotje: dva moška) v izvedbi Yujina Muraishija in Yukija Sekija. V vlogi tujca je zablestel Petar Đorčevski v atrakcijah svojih plesnih moči, s katerimi je zavladal prostoru. Ni bil tisti hladni okupator, sovražnik, prej vladar, ki se postavlja nad druge, praktično nepremagljiv. Koreografski koncept se torej gradi na množici in posameznih trenutkih ob pogledu onstran žice ali pod okroglino drobnogleda, kar v scenski manipulaciji dobi še dodaten vizualni učinek. Posebno vlogo je koreograf namenil mladosti, dekletu in mladeniču, duetu, ki je del množice, vendar med seboj tudi življenjsko povezan v idili mladosti ter ljubezni, ki premore dovolj poguma ter moči, da se upre tujcu, na koncu mladost tudi zmaga oziroma ona prispeva k uničenju tujca; navdihnjeno in prepričljivo sta svoj duetni spev zavela Tjaša Kmetec in Lukas Zuschlag.”.

Sklepni del baletnega večera Balet 100 se svečano končuje s šesto – Pastoralno simfonijo Ludwika van Beethovna v koreografiji Milka Šparembleka. Šparemblekovo Pastoralno simfonijo lahko označimo kot častitev in slavje življenja ali kot častitev in slavje bogate, 100 letne zgodovine ljubljanskega in hkrati prvega slovenskega poklicnega baletnega ansambla. 

Koreograf in režiser svetovnega slovesa, Milko Šparemblek, se je rodil na Prevaljah na Koroškem, se zatem preselil v Zagreb, kjer se šolal in doštudiral na filozofski fakulteti. Hkrati se je pri hrvaških baletnih pedagogih učil klasičnega baleta. Sprva je deloval kot plesalec – solist in prvak zagrebškega baleta, dokler se leta 1953 ni odpravil v Pariz na baletno izpopolnjevanje. Kasneje je postal član raznih mednarodnih baletnih ansamblov in deloval z Mauriceom Béjartom, Martho Graham, Joséjem  Limonom in z drugimi slovečimi imeni tedanje baletne družine. Bil je direktor baleta Metropolitanske opera v New Yorku, Gulbenkian baleta v Lizboni in baleta v Lyonu, v letih od 1992 do 1994 pa vodil Balet HNK Zagreb. Koreografiji se je začel posvečati leta 1955, od tedaj pa je na oder postavil več kot 150 baletnih, opernih in dramskih predstav, televizijskih baletov, oddaj in umetniških filmov. Milko Šparemblek je redno deloval tudi v rodni Sloveniji in za Balet SNG Opera in balet Ljubljana posrtavil več baletov, med katerimi še danes odmevajo Pesmi ljubezni in smrti, Zgodba o vojaku, Pilcinella in drugi. Pastoralno simfonijo je v Ljubljani prvič postavil leta 1986. Šparemblek danes velja za koreografa z izjemnim in unikatnim koreografskim jezikom.

Ob letošnji premieri Šparemblekove Pastoralne simfonije, kateri je odlično igral simfonični orkester ljubljanske opre pod taktirko Marka Gašperšiča, je Daliborka Podboj zapisala: “Ljubljanski balet je povsem navdušil s svojo letečo pastirsko izvedbo, ko so koraki kar leteli po glasbenih tonih, z njimi pa vihrali beli kostumi v novi mojstrski obnovi koreografske izvirne postavitve Milka Šparembleka in ob asistenci Spomenke Šparemblek; solistične vloge so zaplesali: Nina Noč, Owen Lane, Eli Purkunen, Filippo Jorio, Marin Ino, Richel Wieles. Prav je, da se pohvali poleg izvrstnih solistov tudi celotni baletni ansambel, ki usklajeno vihra po odru na krilih glasbe in plesa v Šparemblekovi zahtevni plesni liriki, poetiki, ki slavi življenje in gibanje, ki se odpira gibalnemu umetniškemu navdihu, ki je odpiral in odpira nova scenska ter plesna obzorja časa; saj je njegova plesna simfonija brezčasna, večna. Prav tako se mojstrsko veje plesna dinamika Pastoralne simfonije po prostoru in se vznemirljivo iskrijo zanimive poslikave posameznih skupin, še posebej pa solistični spevi, ki opojno zarišejo v kompozicijsko celoto. Obnova Pastoralne simfonije Milka Šparembleka v času 100-letnice slovenskega baleta se lahko šteje tudi kot slovenski baletni doprinos k slavju koreografovih 90 življenjskih let, ki jih bo praznoval letošnjega 1. decembra. In je Pastoralna simfonija znova segla v srca gledalcev tako kot takrat pred tridesetimi leti, ko je navdihnila in vznemirila ljubljansko plesno sceno.”.