Mariborski Balet je uprizoril premiero treh sodobnih baletnih del
Baletna kritičarka Daliborka Podboj je na portal Parada plesa o predstavi zapisala: “Gaj Žmavc svojim novim koreografskim pristopom in delom Maestro v vlogi koreografa prav prijetno preseneti, izkaže se še za preciznega opazovalca gibov glasbenikov, orkestra ter dirigentov, zatopljenih v svoje misli, spomine ali v trenutke poustvarjanja partitur, v tem kontekstu je zasnoval svojo letošnjo premiero Maestro. Koreografski koncept njegove nove stvaritve sloni prav na dirigiranju in dirigentskih vzgibih koncertnega maestra, ki ga sam upodobi dovolj razmišljajoče, zastrtega v spomine ali iskanja novih navdihov. Njegov koreografski pristop je realen, naraven, tako kot se lahko sledi dirigentom na koncertnih izvedbah in njihovim skoraj plesnim vzgibom s taktirko v roki, ko znajo ob dirigiranju celo ritmično poskakovati, nastopajoče vmesne odmore pa še velikokrat prijetno motivirati. Asistentka koreografije in solistka v vlogi Muze, Tetiana Svetlična, se tokrat predstavi še kot kostumografinja, pozlačenih in rdečih kostumov, ki koncertno uprizoritev obarvajo ob izbrani glasbi Antonina Dvořáka: 1. Simfonija št. 9 v e-molu, Iz novega sveta, op. 92; 2. Slovanski plesi za klavir štiriročno, op. 72. št. 2: Dumka in v izvedbi baletnih solistov ter ansambla Baleta SNG Maribor, kjer se da zaslediti tudi mlade baletne talente, nedavno še učence KGBM. Korakoma v sceno velikega praznega koncertnega odra vstopi najprej on, Maestro, primerno odet s koncertno eleganco, ko pridejo do izraza njegovi mali vzgibi, filigranske strukture ročnih oblik, nato se že zasledi premikajoče se gibanje dirigenta, vpetega v lastni ustvarjalni svet. Kmalu se mu pridruži njegova Muza v belem kostumu, spredaj z orisom violinskega ključa, zadaj na hrbtu pa basovski ključ, ki ob svojem črnem zaključku kar zastavi vprašanje o repnem nastavku. Muza je vitka, gibčna, njun odnos na trenutke proseč, tudi ljubeč in hvaležen, ki ga tako ali drugače realizirata ob svojih srečanjih, rekla bi, da je Muza predvsem njegova iščoča ustvarjalna Nota, vrhunec, ki ga skuša uloviti, tudi izpisati v notnem sistemu na razprostrti projekciji po stranicah odra. ki se ji sledi kot koncertni dekoraciji. Scena Marka Japlja je estetsko izčiščena, prepuščena tonom glasbe in plesu, tudi omenjenemu notnemu scenskemu izpisu, ko pa nastopi orkester plesalcev in se zalesketajo luči, so po sredi bleščeče scene postavljeni koncertni stoli rezervirani za baletno koncentriranje, na čelu teh pa, on, Maestro. Sugestivno se sledi skupinski sceni (orkestralnih) gibalnih izrisov, ki se ne spuščajo v preprosto kopiranje instrumentalne igre, ampak domiselno v abstraktnih formah ter plesnih izzivih dinamično zarišejo v koncertno atmosfero, v prispodobo virtuozne igre ter vzgibov glasbenikov, ko se zaiskri še kaka osebna izpoved ali sledi duet, izstopi manjša skupina, prav tako ne manjka osmišljenih ter humorno zasnovanih trenutkov. Predstava bi lahko še kompaktneje zavibrirala, če se ne bi kar vrstili odmori in zatemnitve ter bi glavni junak svoja iskanja v času in po prostoru nekoliko bolj razgibali, z manj praznega prostora. Zaplesal je baletni orkester 24 plesalcev: Ženske – Asami Nakashima, Branka Popovici, Ines Petek, Vanja Vitman, Metka Masten, Hristina Stojčeva, Jelena Lečić, Lara Maher, Neja Hrastar, Ema Perič, Satomi Netsu, Liza Podjavoršek, Monja Obral; Moški – Yuya Omaki, Sytze Jan Luske, Filip Jurič, Alexandru Pilca, Ionut Dinita, Jan Trninič, Tiberiu Marta, Mircea Golescu, Cristian Popovici, Vasilij Kuzkin, Vadim Kurgajev, Jakob Korošec, Aleks Šišernik.
Balet Edwarda Cluga, Hill Harper´s Dream, izvirno izpostavi dva vrhova, ki se bočita na sceni: bela tla z rahlim dvigom ter končnim trikotnim zavihkom, ki se v predstavi izpostavi kot sanjski snežni vrh, ter trikotna postavitev dveh harf, ki v prostor fokusirata izvirni kompozicijski vrh. Tudi v tej koreografiji je scena minimalistična, čista in preprosta po svoji postavitvi, ko belina pridobi v siju hladne rezke svetlobe še fantazijski odsev. V ta scenski, likovno zaokrožen prostor vstopa razigrana skupina moških in žensk, sodeč po športno zasnovanih kostumih kostumografa Lea Kulaša je to skupina mladih na belem snežnem oddihu, ki predstavljajo: Ženske – Asami Nakashima, Catarina de Meneses, Ines Petek, Branka Popovici, Jelena Lečić, Tetiana Svetlična; in Moške – Matjaž Marin, tudi asistent koreografa, Ionut Dinita, Sytze Jan Luske, Yuya Omaki, Aleksandru Pilca, Filip Jurič … Razigrana skupina duetov se v njegovi značilni gibalno zasnovani poetiki sugestivno prepleta, med seboj srečuje ter usmerja k beli vzpetini, ko kdo tudi utrujeno obleži tik pod vrhom, za katerega koreograf pravi, da ni višji od 212 centimetrov. Vrh je torej realno izmerjen, sanjske želje, ki težijo k njegovi vzpetini, pa se nadrealistično snujejo v duhu Clugove slikovito zaokrožene ter skladno zasnovane plesne izpovedi. Ob vznožju te rahle bele vzpetine vstopi v plesni kader še smučar, tudi drseče prečka belo površino in si ‘prismuča’ sanjsko lepotico na baletnih špicah, ki lovi ravnotežje na njegovih smučkah, tudi na špicah odkoraka ob podpori smučarskih palic. Koreograf Edward Clug je hudomušno zarisal v sanjski svet posvetnih želja, tudi ga dovolj jasno in berljivo izpisal na belem pobočju, ki ga na koncu preleti še sedežnica s smučarko. Predstava Hill Harper´s Hill je celovito zaokrožena umetniška impresija, ki virtuozno oscilira na ozki mejni rezini med realnim in sanjskim.
Na Velikem odru SNG Maribor je bila premierno uprizorjena koreografija Alexandra Ekmana, Left Right, Left Right, praizvedba iz leta 2012 za Lucent, Dancetheater Den Haag, na glasbo Mikaela Karlssona. Tudi v tej koreografiji zaplešejo: Ženske – Catarina de Meneses, Asami Nakashima, Tetiana Svetlična, Jelena Lečić, Vanja Vitman, Branka Popovici, Ines Petek, Hristina Stojčeva, in ženska v rdečem Klavdija Stanešič; Moški – Matjaž Marin, Yuya Omaki, Sytze Jan Luske, Filip Jurič, Alexandru Pilca, Ionut Dinita, Jan Trninič, Mircea Golescu, Aleks Šišernik. Delovno kostumsko sivino nastopajočih preseka vzvišen mimohod ženske v rdeči svečani eleganci (kostumografija A. Ekman). Scena je tudi primerno odprta za ples, polkrožno pa razdeljena z mejniki, ki se pozneje aktivirajo kot športni rekviziti, svetlobno oblikovanje (Tom Visser) efektno razgiba scensko dogajanje, poleg seveda koreografske vsebine, ki jo je tako kot ljubljanskemu tudi mariborskemu baletu odlično posredoval asistent koreografije Fernando Troya. Koreografske značilnosti Alexandra Ekmana so razpoznavne tudi v tej koreografiji množičnega korakanja, ko sledijo hitre menjave plesnih sekvenc, tudi prostorska umestitve priročnih rekvizitov, predmetov, ki večpomensko zaznamujejo sedanjik. V koreografiji Left Right, Left Right so to manjši elevatorji, športni ogrevalni pripomočki za hitro hojo. Tudi vsak nastopajoči stopi na svoj hitrostni rekvizit, torej je na sceni položenih 16 tekaških trakov, na njih pa šestnajst hitečih plesalcev, ki v skupinskih oblikah docela atraktivno izpostavijo hitrosti današnjih množic, v skupni usmerjenosti in mimohodih. Tako jasno izkazano skupinsko usmerjenost koreograf zabavno ter oprijemljivo preseka s kakim duetom, manjšo skupino oziroma osebnostno obarvanimi trenutki. Predstavljena koreografska struktura je slikovito razgibana in niansirana, je kar filmsko kadrirana. V času tehničnega preoblikovanja odrske scene se ta zapolni z video inscenacijo (koncept Aleksander Ekman, oblikovanje Tiberiu Marta), ko se domiselno izogne vmesnemu odmoru, ne da bi se rušila konceptualna struktura, dogajanje pa premesti v realno mestno središče. Na videoposnetku se sledi razigrani plesni skupini, ki pohajkuje sredi širokih cestišč, se gibalno razvršča po zebri ob zeleni semaforski luči, se vozi s premičnimi stopnicami, skratka vedri mariborsko mestno središče (kar me spomni na tista 80., ko se je po Ljubljani vila razposajena plesna množica od Kongresnega trga do Čevljarskega mostu in naprej). Koreograf Alexander Ekman je s svojo sodobno predstavo Left Right, Left Right v tolikšni meri realno zarezal v obstoječi čas, da se ta njegov projekt povsem lahko izpostavi kot enkratni prispevek k zgodovinskemu izpisu sedanjega življenjskega ritma, čeprav merjenega v korakih plesne skupine, navidezne množice.”.