VEČER OB 100-LETNICI SLOVENSKEGA BALETA: KAKŠEN JE V RESNICI BLIŠČ SLOVENSKEGA BALETA

 

Romeo in Julija, foto: Tiberiu Marta

Nina Ambrož, Časnik Večer, 29. december 2018

Ker je pokojnina baletnih plesalcev borih 500 evrov, se težko upokojujejo, baletni zbori pa se starajo in so polni prekarcev.

Slovenski balet letos praznuje sto let. Septembra 1918 je bil v Ljubljani ustanovljen prvi profesionalni baletni ansambel. Baletu je v teh letih uspel visok vrhunski skok, po odrih se vrtijo izjemne klasične in sodobne predstave, dosegel je mase gledalcev, navdušenje žanje doma in v tujini. Plesalci in predstave so deležni laskavih pohval, vabljeni so na prestižne odre velikih baletnih hiš. A četudi je slovenski balet svetovno odmeven, ugleden, vrhunski in je nenehno v vzponu, status baletnika tega blišča ne odraža. Izpostaviti je treba raven skromnih pokojnin, socialne varnosti in bornih proračunov za uprizarjanje, kritičnih točk pa je še nekaj. Koliko se je v letošnjem Cankarjevem in baletnem letu spremenil nekako cankarjanski položaj profesionalnega plesalca, če sploh kaj, in kako je bila in še bo zaznamovana okrogla obletnica?


Svečani dogodki do septembra 2019

Praznovanje 100 let baleta se je pričelo aprila 2018 s častnim pokroviteljstvom predsednika Boruta Pahorja, z baletnim koncertom obeh nacionalnih ansamblov in z ljubljansko premiero Balet 100, ki je povezala kultne slovenske koreografe. V juliju in avgustu je Društvo baletnih umetnikov Slovenije v Piranu uprizorilo niz predstav. Mariborski balet je septembra pripravil premiero Kekca, novembra gala koncert in gostovanje ruskih baletnikov, ljubljanski balet pa novembra diptih Moški z nožem/Kompozicija. Pošta Slovenije je izdala svečano znamko. Slavljenje se bo stopnjevalo do septembra 2019. V prihodnjem letu bo izšla knjiga Po sledeh slovenskega baleta avtorice Danice Dolinar. V Cankarjevem domu v Ljubljani bo velika razstava, ki jo bodo selili še v Maribor. Veliki svečani baletni koncert obeh nacionalnih ansamblov bo prav tako v Ljubljani in Mariboru. Sledil bo še Veliki mednarodni baletni koncert v Cankarjevem domu.


V podrejeni poziciji oziroma (ne)enakopravni

“Balet je specifičen poklic že zato, ker je poklic mladih. Poleg tega je baletni plesalec ‘poklican’, kajti brez prirojenih dispozicij se zanj ne moremo izšolati. Umetnik je ‘poslan’, ni narejen. In baletni plesalec je umetnik in umetnina obenem,” ekskluzivnost poudarja Tomaž Rode, plesalec in predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije. Telo, ki mora biti mlado in hkrati instrument s posebnimi lastnostmi, je pomemben element, ki mu sistem odvzema polno vrednost, meni Rode. “Status baletnih plesalcev pri nas je v nekoliko podrejeni poziciji vizavi ostalih umetniških poklicev, pa tudi nerazumevajoč s strani tistega dela politike, ki se odloča na podlagi mnenja ‘za vse enako’, ker se na umetnost ne spozna in bi ravno zato morala prisluhniti stroki. Naj enakopravnost vseh raje zagovarjajo v primeru visokih plač, spodobnih pokojnin itd. Ne pa že tako šibke in majhne skupine, saj je v Sloveniji le okoli 70 profesionalnih baletnih plesalcev, postaviti skoraj na rob tistega, kar je še sploh razumljivo.”

Glavna problema sta dva, upokojevanje in izobraževanje. “Baletni plesalec že od rane mladosti, se pravi z vstopom v osnovno šolo, in potem dalje opravlja dve šoli hkrati. Aktivno profesionalno kariero prične tedaj, ko se večina drugih šele odloča, kaj bo v življenju pravzaprav počela, izredna fizična in psihična obremenjenost pa ga nekje med 40. in 50. letom življenja postavi pred dejstvo, da pri teh letih ni več kos izjemnim fizičnim naporom. Vsaj ansambel potrebuje starejše, izkušene baletne plesalce, vendar zahtevati od njih izjemen fizični napor po 45. letu starosti je nespoštljivo. Zato bi baletni plesalci morali biti deležni posebne obravnave,” je prepričan Tomaž Rode.

Kariera baletnikov je seveda kratka, podobno kot kariera vrhunskih športnikov, finančne razlike pa so precejšnje. Ker je pokojnina profesionalnih baletnih plesalcev borih 500 evrov, se baletniki s težavo upokojujejo, povprečna starost baletnih zborov je visoka, precej nad 40 let, mladi pa ne dobijo zaposlitev. V ansamblih je veliko prekarnih plesalcev. Velja še omeniti, da tudi strokovne nagrade s področja baletne umetnosti, torej Lydie Wisiakove ter Pie in Pina Mlakarja, ne prinašajo denarja, ampak le čast. O zneskih športnih nagrad se ve, da so lahko bajni.

V Sloveniji je okoli 70 profesionalnih baletnih plesalcev.
Njihova povprečna starost je nad 40 let. To so leta, ko niso več kos izjemnim fizičnim zahtevam poklica. Nekoč so se pri tej starosti upokojevali.
Upokojenec dobi 500 evrov, aktivni plesalec približno še enkrat več.


Kriza od 2001 do 2016 in pasivno ministrstvo

Plačila za tako zahteven poklic so nespodobna, nespoštljiva. Sila sem razočaran nad tem, da je nekdanja država (Jugoslavija) umetnike, predvsem pa baletne, znala ceniti mnogo bolj kot današnja (Slovenija). Od osamosvojitve do danes se je spremenilo sila malo. Od leta 2001, ko je bila ukinjena beneficirana delovna doba za baletne plesalce, so šle stvari na slabše,” je kritičen Rode. Društvo baletnikov in sindikat Glosa se od leta 2009 intenzivno trudita sooblikovati pokojninsko zakonodajo in državno visokošolsko izobraževalno inštitucijo za baletnike, vendar se izjemno počasi premika, ocenjuje predsednik društva. “Pozitivni dosežek je bil povišanje dodatne delovne dobe za baletne plesalce leta 2016 z dotedanjih 15 mesecev na 18 mesecev delovne dobe za leto dela. Vendar kaj to pomeni, ni povsem jasno. In kaj je s tistimi baletnimi plesalci, ki so delovali v letih med 2001 in 2016?

V tem času se je v vladi zamenjalo osem pristojnih ministrov. Aplavza za izboljšanje položaja baletnika si ne zasluži nihče. Tudi zdajšnje ministrstvo za kulturo, ki ga vodi Dejan Prešiček, v svečanem letu ni naredilo nič konkretnega, učinkovitega, čeprav prvak baletnega društva trdi, da kulturni resor ni vreden obsojanja, ker se vselej zatakne na delovnem in kasneje na finančnem ministrstvu. Kulturno ministrstvo se zaveda situacije in priznava, da pokojnine plesalcev ne odražajo njihovega velikega prispevka na področju plesa. A je vse, kar napovedujejo, dialog za izboljšave in prizadevanje, da bi za izjemne dosežke umetnikov in znanstvenikov uzakonili dodatke k pokojninam. Spomnijo še na detajl, da so “v preteklosti uredili poklicno zavarovanje, s katerim smo povišali prispevno stopnjo poklicnega zavarovanja ter dodano dobo s 1/4 obdobja na 1/2 obdobja“.

“Politika, ki se odloča na podlagi mnenja ‘za vse enako’, ker se na umetnost ne spozna, naj enakopravnost vseh raje zagovarja v primeru plač, spodobnih pokojnin”


Tretjina prekarcev in projekt prekvalifikacije

Napako, ki so jo politiki storili pred 17 leti, bi radi odpravili,” rešitev iz bede iščeta Danilo Rošker, direktor SNG Maribor, in Edward Clug, vodja mariborskega Baleta. Razmišljata o prekvalifikaciji plesalcev, kar je praksa ponekod v tujini. Pomeni pa, da bi se plesalec, ki ne more več plesati, izobrazil za kateri drug poklic v gledališču, na primer za inspicienta, tonskega tehnika, oblikovalca luči, ker pedagogi ne morejo biti vsi. Ta pilotni projekt bodo že kmalu predebatirali na ministrstvu. Ob tem Clug pristavi nekoliko bolj tržno, kapitalistično stališče: “Marsikje na zahodu ne poznajo sistema penzij in se zavedajo že v startu, da je balet le vmesni poklic.” Mladi plesalci začetniki, ki želijo uspeti v Angliji ali Ameriki, pogosto delijo stanovanje in tolčejo skromnost, ker si višjega standarda ne morejo privoščiti.

Biti del slovenskega baleta so za tuje plesalce sanje, cilj ali vsaj postojanka. Vodja Baleta SNG Maribor, plesalec in mednarodno priznani koreograf Clug, pravi, da se za ustvarjanje v Mariboru zanimajo svetovno znani koreografi, dnevno se ponujajo mladi plesalci iz celega sveta, od Avstralije, Japonske do Ukrajine, “vendar nimamo toliko delovnih mest. Prihodnje leto bomo najbrž nekoliko le pomladili ansambel in naredili avdicijo.” V 41-članskem ansamblu je 27 redno zaposlenih baletnikov. Mlajši so v glavnem zaposleni pogodbeno za eno leto. “Imajo pa enake pogoje kot redno zaposleni. Prekarni zborist dobiva enako plačo kot zaposleni zborist,” zatrjuje Rošker.

A Tomaža Rodeta motijo zgledi in primerjave s slabšimi sistemi, pozoren je tudi na celo sliko. “O prekarnosti niti ne bi govoril, saj se vodstvi slovenskih baletnih gledališč pravzaprav prilagajata politiki. Kaj drugega jim tudi ne ostane, če želimo balet v Sloveniji ohraniti na visoki strokovni ravni, kakršni smo priča. Samozaposleni v kulturi sicer imajo pravico do prispevkov za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna, vendar so nesigurni in v stiski, ko morajo na bolniško, ko bi radi najeli kredit in ko morajo paziti, da ne zaslužijo ‘preveč’, ker jim potem pravica do statusa samozaposlenega ne pripada več. V ta ‘zaslužiti preveč’ pa se šteje vse, ne le prihodek za opravljeno delo, pač pa tudi dnevnice na gostovanjih in podobno.


Obstaja le (pre)draga Alma Mater Europaea

Predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije izpostavi še eno perečo temo – šolanje. Konservatorija v Ljubljani in Mariboru veljata za dobro srednješolsko izobrazbo, tudi višja stopnja obstaja. Z odpiranjem zasebnih šol se balet odpira, popularizira in omogoča izobrazbo širšemu krogu otrok in odraslih ter tako večji nabor potencialnih profesionalcev. Za to je treba imeti denar. Baletniku v primerjavi z drugimi umetniškimi poklici “edinemu ni omogočeno izobraževanje na visoki stopnji. Čeprav poteka visokošolski študij za baletne pedagoge na privatni univerzi Alma Mater Europaea, za katerega pa morajo plesalci mastno plačevati in se zato zanj odločajo redki,” sklene Tomaž Rode in s tem poudari, da bi za visoko šolo morala poskrbeti država.

 

VEČER OB IZDAJI ZNAMKE OB 100-LETNICI SLOVENSKEGA BALETA: TO JE NOVA ZNAMKA – ELEGANTNA BALERINA IN MOGOČNI IZBOR

 Nina Ambrož, časnik Večer, 19. december 2018    Kako upodobiti sedanjost in stoletno zgodovino v izjemno majhni “sliki”, na kateri mora biti vse na pravem mestu?

Stoletnica slovenskega baleta je zaznamovana tudi s svečano poštno znamko. Letos jeseni je minilo sto let od ustanovitve prvega baletnega ansambla v Ljubljani, ki je nastal prej kot poklicni baletni zbor v tedanji prestolnici Beogradu in vseh nekdanjih bivših jugoslovanskih republikah razen v Zagrebu, pa tudi prej kot v večini evropskih držav. Ob jubileju, ki je vreden posebne pozornosti, je Pošta Slovenije novembra izdala znamko s klasičnim baletnim motivom in nominalno vrednostjo 1,17 evra. Priložnostna poštna znamka je tiskana v omejeni nakladi in je v prvi vrsti namenjena zbirateljem poštnih znamk. Znamke pa so tudi v prosti prodaji v poštnih poslovalnicah.


Suženj, vojna in Maister

Pošta Slovenije je letos natisnila še nekaj posebnih znamk. V spomin na stoto obletnico izida prvih slovenskih poštnih znamk, ki so nastale v času povojnega pomanjkanja, so v obtoku Verigarji. Gre za serijo znamk z motivom sužnja. Pozornost so namenili tudi stoti obletnici prve svetovne vojne in bojem Maistrovih borcev za severno mejo.


“Na špicah”, v pravilni poziciji

Temen oder, čarobno vzdušje, v ospredju osvetljena, elegantna primabalerina in zadaj mogočen, eteričen in skladen zbor plesalk,” izhodišče in navdih pri oblikovanju znamke predstavi Maja Tomažič, grafična in tekstilna oblikovalka, ki je narisala že kar nekaj znamk, širši javnosti pa so najbrž znani tudi njeni vzorci za posteljnino Odeje iz Škofje Loke. “Osrednji motiv baletne znamke je s pasteli narisana ilustracija spodnjega dela nog plesalke v baletnih copatih in v tipični pozi – “na špicah”. Vtis odra je dosežen z barvnimi ter svetlobnimi kontrasti in predvsem z delno zrcalno sliko nog, ki se spodaj potegne v živ rob znamke. V ozadju zaslutimo skladen in številen ženski baletni zbor in baletno predstavo.

Maja Tomažič je velika ljubiteljica baleta, zlasti klasičnega. Spremlja slovenske baletne predstave. “Vendar se odločim za ogled samo izbranih,” pravi, “pri katerih vem, da me bo pritegnila kombinacija umetnosti giba in glasbe. Ljubim romantične balete, kot so Giselle, Labodje jezero, Hrestač, Trnuljčica.

Pri oblikovanju poštnih znamk je treba upoštevati zahteve naročnika, slediti intuiciji oziroma idejni zasnovi, za zmagovalno kombinacijo pa je potrebna še dobra izvedba, pojasnjuje. “Večina nas oblikovalcev obvlada ročno ilustracijo, vektorsko in tudi digitalno ilustracijo. Znamka je izjemno majhna ‘slika’, kjer mora biti vse na pravem mestu. Pomembni so jasno sporočilo, razpoznavnost motiva in odlična kompozicija vseh elementov. Da je plesalka tudi tehnično v pravilni poziciji, je bilo potrebno precej sodelovanja in usklajevanja s strokovnjakom, gospodom Rodetom.


Sprva le vložki v operi, danes vrhunski balet

Tomaž Rode, baletnik in predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije, je izjemen poznavalec te umetniške zvrsti in njene zgodovine. V Sloveniji je bila vselej mednarodnih razsežnosti z različnih vidikov. Vaclav Vlček, češki baletni mojster, je vodil prvo baletno šolo vzporedno s poklicnim ansamblom v okviru Slovenskega deželnega gledališča v Ljubljani, na to mesto ga je imenoval Fran Govekar. Ta “prvi intendant Slovenskega deželnega gledališča je ob ponovni oživitvi opernega ansambla prepoznal tudi potrebo po nujnosti baletnega ansambla, in sicer prvotno zaradi baletnih vložkov v opernih uprizoritvah“, o začetkih profesionalnega baleta v gledališki sezoni 1918/19 govori Rode. Prve plesalke so bile Čehinje. Kmalu so se jim pridružile slovenske umetnice.


V Ljubljano sta prišla tudi Pia in Pino Mlakar

V ansamblu je kot gost od leta 1924 sodeloval tudi Peter Gresserov z umetniškim imenom Golovin, ki je emigriral iz Rusije in je v Ljubljani študiral elektrotehniko. Pet let kasneje je Golovin prevzel vodenje baletnega ansambla in pod njegovim koreografskim in pedagoško-vzgojnim delom se je ljubljanski balet okrepil in začel žeti priznanja. Po koncu druge svetovne vojne sta iz Nemčije v Ljubljano prišla Pia in Pino Mlakar, delovati je začel tudi mariborski profesionalni baletni zbor. Pod prvo predstavo v Mariboru leta 1947 se je podpisala koreografinja Marta Remškar.

Na poklicni razvoj baleta je pomembno vplivala ustanovitev državne baletne šole leta 1948 s pedagoginjo in balerino Lidijo Wisiak na čelu. Leta 1958 je šef baleta postal Henrik Neubauer, eden prvih diplomantov srednje baletne šole, na sporedu so bili veliki baleti (Trnuljčica, Giselle, Romeo in Julija, Bahčarsijska fontana, Othello, Navihanka, Spartak itd.). V Ljubljano so prihajali svetovno znani koreografi, sloves je pljusknil daleč čez meje, takrat nov medij – televizija – je množično predvajal baletna dela. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je raven dvigovala in slovenski balet se je do danes razvil v vrhunsko umetniško vejo, s plesalci in koreografi iz različnih držav.

PO IMENOVANJU NOVEGA MINISTRA VENDARLE NADALJEVANJE POGOVOROV O STATUSU BALETNIH PLESALCEV

Po imenovanju nove vlade Republike Slovenije in s tem novega ministra za kulturo, se na Ministrstvu za kulturo nadaljujejo pogovori o upokojevanju baletnih plesalcev v Sloveniji.

Dne 22. novembra 2018 sta se na Ministrstvu za kulturo s predstavniki ministrstva Biserko Močnik, Metko Šoštarič in Primožem Kristanom sestala predsednik DBUS, Tomaž Rode in predsednik Sindikata Glosa, Mitja Šuštar. Na sestanku so po imenovanju nove vlade ugotovili, da so uresničene vse možnosti za nadaljevanje izkanja rešitev za upokojevanje baletnih plesalcev v Sloveniji. Pogovori tečejo v smeri, ki je bila začrtana pred odhodom predhodne vlade, rešitev pa naj bi zajemala dva segmenta. Prvi naj bi bi omogočal ugoden sistem upokojevanja starejših baletnih plesalcev v obeh nacionalnih baletnih ansamblih, drugi, kompleksnejši, pa naj bi ustvarjal pogoje za pravočasna upokojevanja tistih baletnih plesalk in plesalcev, ki so v baletne ansamble vstopili z letom 2016 in kasneje.

POŠTA SLOVENIJE NA POBUDO DBUS IZDALA ZNAMKO OB 100-LETNICI SLOVENSKEGA BALETA

Pošta Slovenije je na pobudo Društva baletnih umetnikov Slovenije izdala svečano znamko v čast 100-letnici prvega poklicnega baletnega ansambla in s tem Slovenskega baleta.

Znamka je izšla 9. novembra 2018, dan pred uradnim izzidom pa je bila znamka predstavljena na slovesnosti v preddverju SNG Opera in balet Ljubljana.  

BALET SNG MARIBOR V MEHIKI

Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor je na enem največjih in najpomembnejših gledaliških festivalov na svetu, že 46. mednarodnem festivalu Cervantino v Guanajuatu v Mehiki izvedel baleta Stabat Mater in Le Sacre du Printemps v koreografiji Edwarda Cluga.

Plesno kreacijo Stabat Mater je koreograf Edward Clug ustvaril za Münchenski balet julija 2013. Iz konteksta legendarne Pergolesijeve glasbene podlage iz leta 1736, ki je edinstvena zvočna upodobitev trpljenja božje matere Marije, je Clug v izvirno plesno govorico prenesel lastna doživetja Pergolesijeve sakralne in v nekem globljem smislu tudi metafizične mojstrovine. Z baletom Le Sacre du Printemps pa se je Edward Clug poklonil Igorju Stravinskemu, kmalu po premierni uprizoritvi aprila 2012 pa so kritiki zapisali, da je koreografu uspelo ustvariti novo in pomenljivo interpretacijo Posvetitve pomladi.

Mednarodni festival Cervantino v Guanajuatu spada med štiri najpomembnejše svetovne festivale, na katerem se predstavljajo glasba, opera, gledališče in ples, upodabljajoča umetnost, literatura in avdiovizualni mediji. Festival, poimenovan po Miguelu de Cervantesu, avtorju Don Kihota, poteka od petdesetih let prejšnjega stoletja, ko so študentje začeli uprizarjati Cervantesove medigre.

V 46. izdaji festivala, ki poteka od 10. do 28. oktobra 2018, se bo zvrstilo 195 različnih predstav s področja glasbe, plesa, gledališča, likovne umetnosti ter spremljevalnih akademskih dogodkov, skupaj 327 predstav oziroma dogodkov. Letos slavijo obletnice Bernsteina, Debussyja, 

Rossinija, Saturnina Herrana, Juventina Rosasa in Jorgeja Ibargüengoitie ter 50. obletnico študentskega gibanja iz leta 1968. Na festivalu sodelujejo umetniki iz Argentine, Armenije, Avstrije, Belgije, Bosne in Hercegovine, Brazilije, Čila, Ekvadorja, Francije, Gruzije, Gvatemale, Hrvaške, Indije, Irana, Izraela, Italije, Japonske, Kanade, Kitajske, Kolumbije, Konga, Mehike, Monaka, Nemčije, Nizozemske, Peruja, Portorika, Slovenije, Srbije, Španije, Švice, Velike Britanije, Združenih držav Amerike in Zimbabveja.

Na področju plesa bo izvedenih 14 predstav, vse od tradicionalnega do sodobnega. Med vrhunci sta ob mariborskem Baletu še Les Ballets de Monte-Carlo s predstavo LAC ter japonski plesalec Hiroaki Umeda s predstavo Intensional Particle.

Po dveh predstavah v Guanajuatu je Balet SNG Maribor nadaljeval s turnejo po zahodni obali Mehike.

POSLOVILA SE JE DOLGOLETNA ČLANICA DBUS, BALERINA LIDIJA SOTLAR

V torek, 16. oktobra 2018 je v starosti 89 let umrla legendarna balerina, solistka Baleta SNG Opera in balet Ljubljana in članica Društva baletnih umetnikov Slovenije, Lidija Sotlar. V svoji bogati karieri je ustvarila okoli 60 nosilnih, tako lirskih kot emocionalnih in karakternih vlog baletne solistke.

Lidija Sotlar, rojena Lipovž, se je rodila v mestu Kruševac v Srbiji leta 1929. Leta 1953 je diplomirala na srednji baletni šoli v Ljubljani ter izpopolnjevala svoje znanje v Primoštenu in Leningradu. Med leti 1948 in 1972 je bila članica in solistka ljubljanskega baleta, vmes pa je krajše obdobje plesala tudi v Splitu.

Med leti 1975 in 1983 je vodila lastno baletno skupino in z njo priredila več baletnih koncertov po Sloveniji in tujini ter organizirala tudi več srečanj jugoslovanskih baletnih umetnikov.

V plesu je bila odlična tako v temperamentnih kot nežnih, liričnih vlogah. Leta 2006 je objavila knjigo Spomini balerine. Za svoje delo je leta 1997 med drugim prejela nagrado Lydie Wisiak in leta 2009 Župančičevo nagrado za življenjsko delo.

Doprinos Lidije Sotlar slovenski baletni umetnosti je neprecenljiv!

Hvala draga Lidija za vse, kar ste podarili slovenskemu baletu!

BALET SNG OPERA IN BALET LJUBLJANA SVEČANO ODPRL SVOJO 100 SEZONO

Ljubljanski balet je v soboto, 29. septembra 2018 prvič v sezoni 2018/2019 dvignil zaveso in tako z baletno predstavo BALET 100 začel svojo jubilejno, 100 sezono. 

Stoletnico zasnove poklicnega ljubljanskega baletnega ansambla v letu 1918 je ljubljanski Balet obeležili že v lanski sezoni, ko je na oder postavil baletni triptih, sestavljen iz večera koreografov, ki so umetniško obogatili slovensko baletno umetnost v preteklosti. Dogodek je bil prvi v naboru različnih tematskih in vsebinskih obeleževanj tega pomembnega trenutka za slovenski kulturni prostor. Občinstvu Balet 100 nudi zgodbo, ki rekonstrukcijo bere na nov, neobremenjen način. Obnovitev treh plesnih stvaritev odpira možnosti za plesno študijo nekdanjega konteksta, skupne plesne dediščine in njenega vpliva na današnjo baletno umetnost.

»V plesu je nekaj religioznega, nekaj, kar te zveže z vsem kozmosom.« Pino Mlakar

Lok, plesna suita

Pia (1910–2000) in Pino (1907–2006) Mlakar sta umetniški par evropskega slovesa, plesalca, koreografa in baletna pedagoga, ki sta slovenskemu baletu vtisnila neizbrisen pečat. Njun ikonični plesni duet Lok (1940) je stvaritev, ki so jo poimenovali »brezčasje nad prizori časa«. Vse v tej najnežnejši stvaritvi Pie in Pina Mlakarja je docela prepojeno s čarom silno tankočutne intimnosti.

Lok sta zaplesala Marin Ino in Filippo Jorio.


Žica, balet v treh slikah

Vlasto Dedović (1934–2013) se je slovenskemu baletu zapisal že s prihodom v Ljubljano, kjer je razen nekaj let, ki jih je preživel na Švedskem, živel, poustvarjal in ustvarjal podobo slovenske baletne umetnosti. Prijateljeval je s številnimi ustvarjalci iz drugih umetniških zvrsti, to ga je bogatilo in utrjevalo v prepričanju, da je prav dialog med umetniki dobro vodilo za doseganje ustvarjalnih ciljev. Njegov prvenec Žica (1976) je rezultat sodelovanja s skladateljem Janezom Gregorcem (1934–2012) in likovnim umetnikom Jožetom Spacalom (1939).

Poleg baletnega ansambla so v glavnih vlogah zaplesali Tjaša Kmetec, Lukas Zuschlag in Peter Đorčevski.


Pastoralna simfonija

Koreograf Milko Šparemblek (1928) je tretji baletni svetovljan v vrsti baletnih umetnikov, katerih dela bomo ponovno oživili na našem odru. Pastoralno simfonijo na istoimensko skladbo Ludwiga van Beethovna (1770–1827) je za naš ansambel postavil leta 1986. Njegova prisotnost bo, navkljub častitljivim letom, pomenila tudi dragoceno srečanje s še živečimi umetniki slovenskega in evropskega baleta.

Plesal je baletni ansambel s solisti Nino Noč, Owenom Lane in drugimi.

OKROGLA MIZA Z MILKOM ŠPAREMBLEKOM: »S PLESOM SE ZAČNE VSE. BALET JE IZHOD IZ LABIRINTA«

pogovor s koreografom, plesalcem, režiserjem in pedagogom Milkom Šparemblekom


Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) in Društvo baletnih umetnikov Slovenije (DBUS) Vas

ob obeležju 100-letnice zasnove poklicnega ljubljanskega baletnega ansambla in baleta v Sloveniji

vljudno vabimo na Okroglo mizo s koreografom, plesalcem, režiserjem in pedagogom Milkom Šparemblekom,

ki bo v torek, 16. oktobra 2018 ob 18. uri
v dvorani Slovenskega gledališkega inštituta
(1. nadstropje, Mestni trg 17, Ljubljana).

Pogovor z Milkom Šparemblekom bo vodil Vojko Vidmar.
 

»S plesom se začne vse. Balet je izhod iz labirinta.« Ta Šparemblekova na videz skopa, a globoko pomenljiva misel, je vodilo in hkrati sporočilo njegove sedem desetletij dolge ustvarjalne poti. Na tej poti Milko Šparemblek sledi Mlakarjevemu sporočilu, da se je balet v štiristo letih svoje zgodovine opiral na spoznanje, da je človek psihofizična celota, ki ji ustreza en sam aksiom: lepota je resnica, resnica je lepota, obema pa je enakovreden etos, ki je tretja resnica. Enotnosti te »svete trojice« ostaja zvest tudi Šparemblek in jo dopolnjuje z vedno na novo izumljeno plesno govorico, ki vodi tja, kjer domuje prastaro hrepenenje po preseganju samega sebe, po preseganju minljivosti in končnosti.

BALET 100 V SNG OPERA IN BALET LJUBLJANA

»V plesu je nekaj religioznega, nekaj, kar te zveže z vsem kozmosom.« 

Pino Mlakar

Slovensko narodno gledališče Opera in balet Ljubljana je stoletnico zasnove poklicnega ljubljanskega baletnega ansambla v letu 1918 obeležilo s postavitvijo baletnega triptiha, sestavljenega iz večera koreografov, ki so umetniško obogatili slovensko baletno umetnost v preteklosti. Premiera je bila 12. aprila 2018, najavili pa so jo kot prvo v naboru različnih tematskih in vsebinskih obeleževanj tega pomembnega trenutka za slovenski kulturni prostor. 

S predstavo želi ljubljanski balet občinstvu ponuditi zgodbo, ki rekonstrukcijo bere na nov, neobremenjen način. Obnovitev treh plesnih stvaritev je hkrati odprla možnosti za plesno študijo nekdanjega konteksta, skupne plesne dediščine in njenega vpliva na današnjo baletno umetnost.

Žal je pomembnost premiere tega baletnega večera meseca aprila zasenčil spodrsljaj tedanjega vodstva, ki je s Festivalom Ljubljana podpisalo dogovor o uvrstitvi predstave v sklop 33. slovenskih glasbenih dnevov in je zato izpadla bolj kot produkcija Festivala Ljubljana kot pa osrednja predstava v obeleževanju 100 letnice ljubljanskega baleta. Da bi bil spodrsljaj še večji, je kot uvodni govornik nastopil Darko Brlek, direktor Festivala, ki namena baletne predstave skorajda ni omenil ampak je ves čas poudarjal pomembnost inštitucije, ki jo vodi, ob tem pa je Festival Ljubljana za svoje goste zasedel vse najboljše sedeže v dvorani, baletni umetniki, ki so nekoč krojili zgodovino ljubljanskega baleta pa so bili odrinjeni na stran. 

Morda je prav to vplivalo na odločitev novega vodstva SNG Opera in balet Ljubljana, da v mesecu septembru še enkrat uprizori večer Balet 100 in ga posveti obeleževanju 100 letnice zasnove prvega poklicnega baletnega ansambla v Sloveniji in s tem 100 letnice slovenskega baleta.

Scenograf Atej Tutta

Kostumograf Leo Kulaš

Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak

 

Lok, plesna suita

Pia (1910–2000) in Pino (1907–2006) Mlakar sta umetniški par evropskega slovesa, plesalca, koreografa in baletna pedagoga, ki sta slovenskemu baletu vtisnila neizbrisen pečat. Njun ikonični plesni duet Lok (1940) je stvaritev, ki so jo poimenovali »brezčasje nad prizori časa«. Vse v tej najnežnejši stvaritvi Pie in Pina Mlakarja je docela prepojeno s čarom silno tankočutne intimnosti.

  • Zasnova, scenarij in izvirna koreografija Pia in Pino Mlakar
  • Obnova koreografske postavitve Olga Andreeva, Dušanka Berce Mlakar in Tomo Mlakar
  • Duet Giorgia Vailati in Kenta Yamamoto / Marin Ino in Filippo Jorio

 

Žica, balet v treh slikah

Vlasto Dedović (1934–2013) se je slovenskemu baletu zapisal že s prihodom v Ljubljano, kjer je razen nekaj let, ki jih je preživel na Švedskem, živel, poustvarjal in ustvarjal podobo slovenske baletne umetnosti. Prijateljeval je s številnimi ustvarjalci iz drugih umetniških zvrsti, to ga je bogatilo in utrjevalo v prepričanju, da je prav dialog med umetniki dobro vodilo za doseganje ustvarjalnih ciljev. Njegov prvenec Žica (1976) je rezultat sodelovanja s skladateljem Janezom Gregorcem (1934–2012) in likovnim umetnikom Jožetom Spacalom (1939).

  • Zasnova Smiljan Rozman
  • Koreograf Vlasto Dedović
  • Glasba Janez Gregorc
  • Obnova koreografske postavitve Mateja Rebolj
  • Asistent predstave Stefan Capraroiu
  • Duet Tjaša Kmetec in Lukas Zuschlag / Marin Ino
  • Tujec Petar Đorčevski / Kenta Yamamoto
  • Glasnik Owen Lane / Hugo Mbeng
  • Kontrast (dva moška) Yujin Muraishi, Yuki Seki / Filip Viljušić, Filippo Jorio
  • Kontrast (ženska in moški) Urša Vidmar in Filip Viljušić / Mateja Železnik in Owen Lane
  • Plesalci Mateja Železnik, Barbara Marič, Sorina Dimache, Mariša Nač, Lara Flegar, Urša Vidmar, Nina Ogrinc, Eva Gašparič, Tasja Šarler, Gabriela Stoyanova Chaucheva, Filip Viljušić, Filippo Jorio, Yujin Muraishi, Yuki Seki, Lorenzo Silingardi, Alexandru Barbu

 

Pastoralna simfonija

Koreograf Milko Šparemblek (1928) je tretji baletni svetovljan v vrsti baletnih umetnikov, katerih dela so v Baletu SNG Opera in balet Ljubljana ponovno oživili. Pastoralno simfonijo na istoimensko skladbo 

Ludwiga van Beethovna (1770–1827) je za naš ansambel postavil leta 1986. Njegova prisotnost, navkljub častitljivim letom, pomeni tudi dragoceno srečanje s še živečimi umetniki slovenskega in evropskega baleta.

  • Glasba Ludwig van Beethoven
  • Izvirna koreografija in obnova koreografske postavitve Milko Šparemblek
  • Asistentka koreografa Spomenka Šparemblek
  • Asistent predstave Viktor Isajčev
  • Solo plesalci Nina Noč in Owen Lane / Marin Ino; Elli Purkunen in Filippo Jorio / Mateja Železnik in Yujin Muraishi; Marin Ino in Hugo Mbeng / Chie Kato 
  • Solo zbor Tasja Šarler in Filip Viljušić / Mariša Nač; Metka Beguš in Yujin Muraishi / Gabriela Stoyanova Chaucheva in Yuki Seki; Chie Kato in Lorenzo Silingardi / Elli Purkunen
  • Ostali plesalci Mariša Nač, Lara Flegar, Sorina Dimache, Eva GašparičGaj Rudolf, Yuki Seki, Matteo Moretto, Iulian Ermalai

PREMIERA BALETA KEKEC V SNG MARIBOR

  • Koncept in koreografija Edward Clug
  • Soavtor koncepta Boštjan Narat
  • Glasba Katalena
  • Scenografija Marko Japelj
  • Kostumografija Leo Kulaš
  • Oblikovalec luči Tomaž Premzl
  • Asistent koreografa Sergiu Moga

Zasedba

  • Kekec – Ionut Dinita, Filip Jurič
  • Teta Pehta – Klavdija Stanišič, Olesja Hartmann Marin, Branka Popovici
  • Mojca – Catarina de Meneses, Mirjana Šrot, Vanja Vitman
  • Rožle – Alexandru Pilca, Jan Trninič
  • Volk, Pehtin pes – Yuya Omaki, Filip Jurič
  • Mojčina mama in oče – Hristina Stojčeva, Sytze Jan Luske
  • Vaščani, Kravice – Vanja Vitman, Branka Popovici, Hristina Stojčeva, Satomi Netsu, Mirjana Šrot, Sytze Jan Luske, Aleks Šišernik, Mircea Golescu, Jan Trninič

Predstava je posvečena stoletnici slovenskega baleta.

Letos mineva sto let, odkar je v mladinskem listu Zvonček prvič izšla povest Kekec na hudi poti Josipa Vandota. V slovenski literaturi edinstveni junaški lik Kekca (Mežnarčevega Gregca), ki je nekaj desetletij pozneje doživel kar tri filmske upodobitve v režiji Jožeta Galeta, s svojim pogumom in bistrimi domislicami še danes navdušuje mlade generacije bralcev in gledalcev.

Ob naglo približajočima se stoletnicama slovenskega baleta in Slovenskega narodnega gledališča Maribor smo se odločili uprizoriti baletno predstavo Kekec, ki ni namenjena zgolj najmlajšim, ampak prav vsem mladim po srcu.

Koreograf baletne predstave, Edward Clug, je v sodelovanju s priznano slovensko skupino Katalena ter z njenim vodjem in soavtorjem koncepta, Boš-

tjanom Naratom, uporabil priljubljeno Vandotovo povest kot čarobni portal, skozi katerega bodo najmlajši gledalci na pragu letošnje jeseni v izvrstni družbi mariborskih baletnih solistov in ansambla prvič stopili v čudoviti svet plesnega gledališča.

Balet SNG Maribor je začel novo gledališko sezono z otroškim baletom Kekec po motivih pripovedk slovenskega mladinskega pisatelja. Josipa Vandota (1884–1944), s premiero avtorskega projekta Edwarda Cluga in skupine Katalena 7. septembra 2018 ob 17. uri, za ogled primerno vsem mladim 4–15 let, tudi vsem mladim po srcu, ki so dvorano skoraj povsem okupirali.

Josip Vandot je napisal tri pripovedi o pogumnem fantiču Kekcu: Kekec na hudi poti (1918), Kekec na volčji sledi (1922), Kekec nad samotnim breznom (1924). Vandotova trilogija o Kekcu je bila postavljena tudi na filmsko platno v režiji Jožeta  Galeta (1913–2004). Največji uspeh je doživela njegova prva črno-bela filmska različica o Kekcu: Kekec pod samotnim breznom (1951), tudi bila okronana z nagrado 13. beneškega festivala zlati lev (1952) v kategoriji mladinskih filmov. Nato sta sledila še dva Galetova  filma o Kekcu: Srečno Kekec (1963) ter Kekčeve ukane (1968).

V Slovenskem mladinskem gledališču/SMG Ljubljana so na oder postavili gibalno premetavko Kekec (2004) v režiji, koreografiji in scenografiji koreografa Braneta Potočana. Junaškega Kekca pa vselej pregibal in igralsko razgibal plesalec ter koreograf Dušan Teropšič. S svojo gledališko različico Kekca se je SMG letošnjega maja dokončno poslovil od svoje uspešnice, in to po 250 uprizoritvah ter ogledu skoraj 68.000 gledalcev.

Vandotov Kekec je, kot kaže, ni le napisana uspešnica, temveč tudi zaigrana tako v filmu kot na gledališkem odru. Gotovo bo tudi nova mariborska premiera Kekca postala velika baletna uspešnica v koreografski postavitvi Edwarda Cluga in na glasbo skupine Katalena ter s soavtorjem glasbenega koncepta in vodjo skupine Boštjanom Naratom, v plesni izvedbi baletnih solistov ter baletnega ansambla SNG Maribor;  že če zgolj ocenjujemo po odličnem sprejemu malih in velikih gledalcev (starši in otroci vseh starosti) in njihovem odmevnem ter ponavljajočem se aplavzu ob koncu predstave.  

V SNG Maribor so se odločili, da bodo z baletom Kekec praznovali svojo 100. obletnico delovanja, ki se začne šteti z letom 1919, hkrati pa mineva tudi 100 let, odkar je leta 1918 v mladinskem listu Zvonček prvič izšla Vandotova povest Kekec na hudi poti, predstavo tudi posvečajo  stoletnici slovenskega baleta, ki je bil postavljen v Ljubljani po prvi svetovni vojni v gledališki sezoni 1918–1919. Ko se obletnice seštevajo in odštevajo, potem se zazna, da letos mineva 20 let, odkar je koreograf Edward Clug skupaj s plesno kolegico Valentino Turcu postavil svoj avtorski projekt Tango (1998), svoje veliko koreografsko presenečenje, tudi koreografsko novost na baletni sceni. In se v SNG Maribor zrcali še ena obletnica, ko mineva že 15 let, odkar je vodstvo te mariborske umetniške hiše leta 2003 prevzel na novo nastavljeni direktor Danilo Roškar, za umetniškega direktorja baleta Maribor pa imenoval Edwarda Cluga.

Prešernova nagrajenca na področju baletne umetnosti sta v tem času postala tako Edward Clug (2005) kot  Valentina Turcu (2017), oba tudi uspešno predstavila mariborski balet na mednarodni baletni sceni, ko je Clug praktično osvojil že mnoge velike odre svetovne scene. Tudi letos se množijo njegovi koreografski uspehi; na začetku leta je odmevala odlična kritika za njegov balet Peer Gynt, ki ga je letošnjega januarja postavil za Dunajsko državno opero, aprila pa je stekla še praizvedba njegovega baleta Faust na odru Züriške opere in novembra ga čaka premiera nove postavitve baleta Petruška za Bolšoj teater. Tako Edward Clug kot Valentina Turcu sta že sodelovala z glasbeno skupino Katalena, ki je pred 17 leti začela svojo glasbeno pot, najprej v obliki glasovne delavnice v belokranjski vasi Črmošnjice. Iz tega enkratnega glasbenega dogodka pa pozneje tudi zrasla njihova glasbena skupina, ki deluje na področju slovenske ljudske in glasbene zapuščine, ko ob avtorski glasbi in izvirnih besedilih spletajo svoje novodobne ustvarjalne niti s preteklostjo (v tem času so izdali sedem albumov).

Tako je navihani in pogumni fantič Kekec dobil še baletno preobleko, na premieri pa ga mladostno ter prepričljivo zaigral in zaplesal Ionut Dinita (alternacija Filip Jurič). V tej baletni zgodbi nastopa tudi Teta Pehta, ki jo poznamo kot ne ravno prijetno čarovnico, sicer pa zeliščarko. Koreograf  Clug o njej meni, da se ji dela krivica, saj s svojimi zelišči zdravi in je ozdravila tudi Mojčino slepoto, pa kaj ko otroške oči neznani svet ovijejo s pretečo temo. Plesna vloga Tete Pehte je na premieri zaupana okretni ter odločni, na koncu tudi prizanesljivi Klavdiji Stanišič (alternacija Olesja Hartmann Marin, Branka Popovici). Mojca je zvedav ter igriv deklič, ki se zabava in igra, tudi veselo poskakuje ter poplesuje s Kekcem in Rožletom, nič manj dekliška pa v tej vlogi Catarina de Meneses, ki prepriča tudi s svojo dobro zaigrano slepoto   (alternacija Mirjana Šrot, Vanja Vitman). Kekec in Rožle sta nadebudna mladostnika, tudi velika prijatelja, no, Rožle zna tudi kaj neprijetnega ušpičiti, na baletni sceni pa ga nagajivo upodobi Alexandru Pilca (alternacija Jan Trninič). Sledi se tudi divjemu Pehtinemu psu oziroma njenemu hišnemu volku, ki v interpretaciji Yuye Omakija požanje poleg aplavza, ki ga ni manjkalo na odprti sceni, tudi vesel otroški smeh  (alternacija Filip Jurič). Opazna je še turistka Asami Nakashima, v alternaciji pa Satomi Netsu, na sceni domujeta tudi Mojčina mama in oče, Hristina Stojčeva, Sytze Jan Luske.

Po gorskem svetu pohajajo še pastirji s svojimi čredami, v vaškem okolju pa se vaščani znajo tudi veselo sproščati ob glasbi, plesu in pesmi, kar je koreograf originalno zaobjel v razigrano skupino plešočih nogic z velikimi naglavnimi kravjimi glavami, postavljenimi na ramenih osmih vaških parov,  v kravjem plesu so se predvsem dodobra ogreli Vaščani (Kravice): Vanja Vitman, Branka Popovici, Mirjana Šrot, Sytze Jan Luske, Aleks Šišernik, Mircea Golescu, Hristina Stojčeva, Satomi Netsu, Jan Trninič. Majnše in tanjše so bile plesne nožice ter rokice, večja je bila videti kravja glava, ki je poskakovala ob urnih korakih narodnega plesa, se nagibala na vse strani v skupinskih preskokih in se celo v kolu zavrtela, smeh pa glasno odmeval po dvorani.  

Preoblačenja je bilo kar veliko, kostumi pa v slogu povesti ob novodobni krojaški estetiki kostumografa Lea Kulaša. Pravljično domiselna in preprosta ter efektno zasnovana scena je delo scenografa Marka Japlja, ko se na sredi odra najprej uzre velikanski Kekčev klobuk, in ker mu je manjkalo še ta pravo pero, ga prinese kar Kekec sam, tudi ga zatakne za klobuk. Kekčev maksi klobučni model pa se izkaže še za udoben ter pripraven bivak, ko se sledi zgodbi pri Mojčinih starših in pri Teti Pehti ob njenem volčjem psu (oblikovanje svetlobe vseh jakosti ter nians   je prispeval Tomaž Premzl). 

Petdesetminutni plesno-glasbeni enodejanki Kekec se sledi kot dobri dramski  zasnovi koreografske pripovedi, ki prav čarobno z mladostno svežino in razgibano otroško fantazijo pripoveduje o pogumu ter prijateljstvu, prav tako mikavno, kot je zapisal pisatelj Josip Vandot, seveda tokrat v prepričljivi izvedbi mariborskih baletnih plesalcev (asistent koreografa Sergiu Moga), ki na sceni pridobijo še iskrivi mladostni videz.  Dramsko zasnovana otroška (mladinska) zgodba v plesu in glasbi Kekec se tekoče in prav  prijetno izpiše po scenskem prostoru v bogatem  koreografskem izrisu nikoli pozabljenih otroških iger. Plesna zgodba in nje napetosti pa se gradijo na modernih baletnih oblikah ter sodobnih povezavah v pristnem oprijemu giba in glasbenega ritma, kjer se zazna še priredba znanega Kekčevega napeva na besedilo Frana  Milčinskega, sicer nekoliko premetano: Kaj mi poje ptičica … in  Dobra volja je najbolja …