IN MEMORIAM – VLASTO DEDOVIČ

Vlasto Dedovič 9.6.1934 – 8.5.2013


Dolga in izjemno bogata je pot, ki jo je skozi svet baletne umetnosti izsanjal in oblikoval plesalec in koreograf Vlasto Dedovič.
Nikoli ne bo natančno znana koordinata trenutka, ko se je v objemu odrskega plesa razplamtela iskrica želje, da ne bi uresničeval samo koreografiranih sanj drugih umetnikov, temveč da bi svetu baletne umetnosti dodal kamenčke lastne domišjlije.
Po temeljitem spoznavanju z nestorjema slovenskega baleta Pio in Pinom Mlakar, se je kasneje, s soprogo Magdo Vrhovec, podrobneje seznanjal tudi z ustvarjalnim razmišljanjem legendarne švedske koreografinje Birgit Cullberg. Prijateljevanje s številnimi ustvarjalci tudi iz drugih umetniških zvrsti ga je bogatilo in utrjevalo v prepričanju, da je prav dialog med umetniki dobro vodilo za doseganje ustvarjalnih ciljev. Soočil se je z zahtevnim vprašanjem – kako v oceanu baletno – plesne umetnosti najti lastno identiteto, svoj slog. Samo Vlasto Dedovič je sam vedel, kako dolga je bila ta miselna pot in koliko časa je moralo preteči do rojstva njegovega prvenca, baleta Žica leta 1976, ki je bil rezultat umetniških snovanj s skladateljem Janezom Gregorcem in umetnikom Jožetom Spacalom. Predstava, ki je, tudi zaradi svoje simbolne povezave z medvojno okupacijo Ljubljane in nekoliko jazzovsko obarvano glasbo, dvignila nepričakovano veliko prahu. Modrovanja so potekala okoli vprašanj, ali je takšna glasba sploh primerna za izvajanje v opernem gledališču, ali je dovolj dostojna za opisovanje revolucionarne preteklosti našega naroda, in se zaključila na najvišjem državnem organu zaradi navideznega »problema«, ker je na mladinskih predstavah plesalec v vlogi Poveljnika, ki je predstavljal sovražnika, nekajkrat prejel najburnejši aplavz … Ko se je megla razblinila, so tudi za televizijo posneti balet Žica, vrsto let zapored predvajali ob državnem prazniku.
Led je bil prebit. Skozi 80. in 90. leta se je zvrstila serija baletov, med njimi večina na glasbo slovenskih skladateljev: Sinfonia per archi (Krek), Trobenta in vrag (Srebotnjak), Četrta simfonija (Škerjanc), Irene Holm (Haydn), A-deus (Mozart), Matiček se ženi (Golob), Perpetuum (Gregorc) in v SNG Maribor Flamska legenda (Kantušer).
Leta 1999 v Cankarjevem domu pripravi plesni del projekta Requiem, umrl je klovn, avtorjev Frana Milčinskega in njegovega sina Matije ter Bojana Adamiča.
Leta 2003 postavi balet Nori malar na glasbo Janeza Gregorca, posvečenem slovenskemu slikarju Jožefu Petkovšku. V posneti verziji za televizijo je naslovno vlogo odplesal Edward Clug. Za to koreografijo je Dedoviču Društvo baletnih umetnikov Slovenije podelilo nagrado Lydie Wisiakove.
Svojemu, sedaj že prepoznavnemu koreografskemu stilu, Vlasto Dedovič doda še eno izjemno srečno noto, ki nedvomno izhaja iz njegove dobročudne narave. Humor. Izjemno dobro se ujemata s plesalcem Vojkom Vidmarjem, ki postane nekakšna stalnica v njegovih koreografijah. Ustvari serijo koreografskih miniatur, s katerimi navdušuje široko občinstvo. Obsedenost, Tatinska sraka, Trije generali, pa Vrag v Postojnski jami, Dotik oziroma Largo, Madrigal …
Pa vendar po mnenju mnogih, njegova miniatura Kajn in Abel na glasbo Poulenca in Mokranjca predstavlja tisto umetniško antologijsko delo , ki ga je dokončno vklesalo v seznam najvidnejših ustvarjalcev slovenske baletne umetnosti. Za to delo prejema priznanja širom po Jugoslaviji. Med njimi je verjetno najdragocenejše tisto iz ust pravoslavnega svečenika v Skopju, ki je po predstavi s solzami v očeh čestital z besedami: »Jaz sem pooblaščena oseba za tovrstne teme, in če jaz rečem da je to to, potem to je tako«.
Izjemno uspešno je bilo tudi Dedovičevo sodelovanje s Televizijo Slovenija, ki v arhivih ohranja številne Dedovičeve koreografije za bodoče rodove. Med njimi je nekaj tistih, ki so bile pripravljene namensko prav za televizijski medij. Med njimi so Preludij poletju (Gregorc, režija Ian Zakonjšek), Kajnove blodnje (Avsenik mlajši, režija Aleš Verbič), ki so ju predvajale tudi Evropske televizijske postaje, ter Tišina predstava (Mozart, režija Marjan Frankovič).
Leta 1996 na Televiziji Slovenija posnamejo Dedovičev portret v režiji Tuga Štiglica.
Življenje z naravo in stalni kontakti z ljudmi so bili stalni vir Vlastovih razmišljanj in iskanj poti in načinov, kako življenje, točneje zanimivejše dele življenja, predstaviti skozi plesno govorico. Dedoviča so navdahnili tudi nadebudni mladi plesalci v baletni šoli. Kar nekaj koreografij, ki jih je pripravil z učenci in dijaki za njihove letne predstavitve je podpisal prav on. Leta 1996 so bili z njegovo koreografijo vključeni v program državne proslave.

NEENAKOPRAVNE MOŽNOSTI IZOBRAZBE BALETNIH PLESALCEV

AKADEMIJA ZA BALET: NEENAKOPRAVNE MOŽNOSTI IZOBRAZBE BALETNIH PLESALCEV V PRIMERJAVI Z DRUGIMI UMETNIŠKIMI POKLICI V SLOVENIJI

 

Težnja po ustanovitvi:

Prvi korak k smiselni in za prihodnost slovenske baletne umetnosti nujni sistemski ureditvi celotnega področja domače baletne umetnosti, je težnja po smiselnem, funkcionalnem in predvsem dobrem izobraževalnem sistemu, ki bo plesalcem nudil pričakovano in z zastavljenimi standardi zahtevano strokovno izobrazbo, da bodo v prihodnosti lahko vzdrževali razvojno raven kvalitete, jo generacijsko nadgrajevali in tako prispevali k vse večji nacionalni zavednosti o slovenski baletni umetnosti. Ta je v zadnjem času v mnogih segmentih, med katere spada predvsem baletno izobraževalni sistem, skrenila iz utečene in kontinuirane razvojne poti, ki so jo začrtale predhodne generacije slovenskih baletnih umetnikov, pri tem pa že dolgo ne sledi svetovnih razvojnih trendov. Nacionalna baletna ansambla zaposlujeta vse manj slovenskih baletnih plesalcev, pretežno tistih, ki so končali eno od dveh osrednjih slovenskih baletno izobraževalnih ustanov. Posledično na prvi pogled dobimo vtis o upadu zanimanja za šolanje za poklic Baletna plesalka/Baletni plesalec, vendar pa realno z analizo današnje situacije lahko zaključimo, da ob množičnem vpisu otrok v Nižje baletne šole nikakor ne manjka zanimanja, zato lahko drastično upadanje števila učencev na današnji srednji stopnji pripišemo zgolj strahu staršev, ki v baletnem poklicu danes ne vidijo svetle prihodnosti za življenjsko pot svojih otrok.  Če bo Slovenski baletno izobraževalni sistem v prihodnje sledil standardom tehnične in umetniške kvalitete, ki jih postavljata slovenska baletna ansambla, si lahko kaj kmalu obetamo ponoven razcvet nacionalne slovenske baletne umetnosti, ki ima ravno v Sloveniji zaradi dokaj majhne velikosti ozemeljskega teritorija in majhnega števila splošne populacije odlične pogoje, da sledi tistim državam, ki gojijo baletno umetnost na izključno ali pretežno domačih kadrih.

   

Poklic Baletna plesalka/Baletni plesalec, je poklic, v katerem je pogoj za pričetek nastopa profesionalne plesne kariere izobrazba, ki ob zaključku šolanja v popolnosti doseže najvišjo stopnjo, ki jo izobraževalni sistem lahko nudi. Dejstvo, da je balet poklic mladih, za opravljanje katerega je celovito izobrazbo nujno pridobiti pred dvajsetim letom starosti, se pravi tedaj, ko se večina mladih šele odloča za vpis na študijske smeri oziroma za to, na katerem področju bodo v življenju delovali, je verjetno najbolj očitno, da je baletnim plesalcem na najvišji stopnji šolanja zagotovljena zgolj srednja izobrazba.

Če se zavedamo razlik med poklicem Baletna plesalka/Baletni plesalec in med večino drugih poklicev, je poklic Baletna plesalka/Baletni plesalec pravzaprav v celoti pomaknjen v prvo tretjino človekovega življenja in ga zaradi fizičnih telesnih omejitev, pogojenih s staranjem, ni mogoče opravljati dlje kot nekje do 45. leta starosti. Tako je že samo izobraževanje postavljeno v tisti čas človekovega razvoja, ko je telo edino pripravljeno sprejemati fizične ali anatomske deformacije, ki jih zahtevajo vsesplošno veljavni standardi v baletni umetnosti, ne da bi ga poškodovali do mere invalidnosti. Prav tako je opravljanje poklica Baletna plesalka/Baletni plesalec podrejeno izrednim psihofizičnim naporom, ki ne zahtevajo celega človeka le tedaj, ko opravlja dejavnosti, ki jih narekuje delodajalec, ampak tudi v večini časa izven delovnih obveznosti, saj je vzdrževanje telesne kondicije pogoj za uspešno opravljanje delovnih nalog.

Poklic Baletna plesalka/Baletni plesalec ima za razliko od ostalih poklicev sicer krajšo, a zato toliko bolj aktivno delovno dobo. Ker primerjalno za pričetek profesionalnega delovanja zahteva ravno toliko strokovne usposobljenosti kot jo zahtevajo najzahtevnejši poklici na svojih najvišjih nivojih, je upravičeno dejstvo, da je tudi pri nas potrebno baletnim plesalcem z zaključkom šolanja nuditi visoko izobrazbo, ki bo v marsikaterih pogledih prispevala k višji izobraženosti umetniškega kroga slovenske populacije, olajšala življenje baletnih plesalcev in prispevala k višji uveljavljenosti in cenjenju poklica pri nas.   

 

Slovenski baletno izobraževalni sistem danes ne zagotavlja zahtevanih rezultatov! Zakaj?

Današnji slovenski baletno izobraževalni sistem ni podrejen pretežno strokovnemu usposabljanju, ker dovoljeno število učnih ur v tednu na srednji stopnji izobraževanja ob vključevanju splošnih maturitetnih predmetov ne dovoljuje zadostnega števila strokovnih predmetov.  Tako so bile pred časom iz učnega programa črtane ali v obsegu zmanjšane nekatere pomembne vsebine, ki v precejšnji meri prispevajo tako k tehnični kot k umetniški usposobljenosti baletnih plesalcev. Zaključimo lahko, da je učni program današnjega baletnega izobraževanja popolnoma podrejen splošnim maturitetnim predmetom, ki zasedejo zakonsko omejenih število šolskih ur do mere, ki ne dovoljuje nujno potrebnega obsega učnih ur in programskih vsebin, s katerimi bi baletnega plesalca lahko izobrazili v pričakovano baletno umetniško osebnost.

Nadaljnji problem danes predstavljajo tudi učiteljski kader. Večina med njimi za časa baletnega šolanja ni dosegla ravni kvalitete znanja za sprejem v baletni ansambel, zato so se po opravljeni Višji šoli za baletne pedagoge, ki deluje v okviru Konservatorija za glasbo in balet, posvetili pedagoškemu delu, prikrajšani za nujno potrebne umetniške in odrske izkušnje. Te baletni plesalec pridobi zgolj s profesionalnim delovanjem v baletnem ansamblu. Ob tem nikakor ne moremo zaobiti še dejstva, da na Višji šoli za baletne pedagoge ni usposobljenega učiteljskega kadra, ki bi bodočim baletnim pedagogom sploh nudil potrebno izobrazbo za praktično vodenje izobraževanja.

 

Akademija za balet predstavlja edino pravo rešitev! 

 

Sistem:

Ko bi učenec zaključil osnovno izobraževanje (NIŽJO BALETNO ŠOLO V TRAJANJU 5 LET oziroma 8 LET: 6 – 8 let starosti = baletna ali plesna pripravnica, 9 – 14 let je Nižja baletna šola), bi se lahko po uspešnem sprejemnem izpitu (DEFINIRATI ZAHTEVANA ZNANJA ZA SPREJEMNI IZPIT) vpisal na Akademijo za balet, v enovit magistrski program »baletni plesalec oziroma baletna plesalka«, ki traja pet let.

Akademija bi morala študentu ponuditi možnost priprave na splošno oziroma strokovno maturo, kot jo predvideva zdajšnja zakonodaja. Maturo bi moral študent opraviti pred uspešnim zaključkom petega leta izobraževanja, da bi se mu po zdajšnji zakonodaji priznal naziv »baletni plesalec oziroma baletna plesalka«. Po končani Akademiji za balet, bi se diplomanti enovitega magistrskega programa (bolonjski magisterij ali diplomanti po starem sistemu – priznana VII. stopnja izobrazbe) lahko zaposlili v baletnih ansamblih doma in po svetu, nadaljevali študij na tretji stopnji na Akademiji za balet (ko bo le-ta vpeljan) ali pa bi se po uspešno zaključeni maturi po zdaj veljavni zakonodaji vpisali na kateri koli drug študijski program.

Predavanja iz splošnih oziroma teoretičnih predmetov bi lahko prva tri leta študija potekala pretežno dopoldne, v tem času  pa bi študenti pridobiti večino splošnih (maturitetnih) in teoretskih znanj. Po opravljenih predavanjih iz splošnih oziroma teoretskih predmetov, bi sledila predavanja praktičnih strokovnih predmetov.

V četrtem in petem letu študija bi bilo smiselno, da študenti s praktičnimi strokovnimi predavanji pričnejo ob 10.00 uri, kar bi življenjski bioritem telesa v smislu fizičnega napora, podredilo urniku dela večine svetovnih baletnih ansamblov. Tako se baletni plesalci pri vstopu v profesionalni baletni ansambel ne bi bili več primorani soočati z nenadno spremembo bioritma telesa v smislu fizičnega napora kot se od njih zahteva danes, ko pouk na Srednji baletni šoli poteka večinoma v popoldanskem času. 

 

Zgled:

Pri kreiranju študijskega programa za Akademijo za balet, bi se bilo smiselno zgledovati po enem od preverjenih in funkcionalnih programov ali sistemov iz tuje prakse, ki baletnim plesalcem po končanem šolanju zagotavlja kvalitetno baletno izobrazbo, in ga prirediti našemu študijskemu sistemu ali načrtu. Kot primer naj navedem Baletno šolo Pariške opere, znano po tem, da izobražuje kvalitetne baletne plesalce, ki študij končajo z večinoma enakimi znanji, pri tem pa sistem šolanja izoblikuje precej podobne plesalce v smislu fizičnega izgleda, kar je predpogoj za vizualno enoten baletni ansambel – zbor. Balet Pariške opere, ki velja za enega od najboljših baletnih ansamblov v svetovnem merilu, zaposluje pretežno plesalke in plesalce, ki zaključijo šolanje na Baletni šoli Pariške opere, in je po tem takem verjetno tudi najbolj soroden slovenskemu baletnemu sistemu, v katerem zaradi geografske in populacijske majhnosti prevladuje težnja po zaposlovanju domačih plesalcev.

 

Profesorski kadri:

Problem pri oblikovanju oziroma uvedbi Akademije za balet lahko na prvi pogled predstavljajo profesorski kadri, saj nimamo habilitiranih slovenskih pedagogov – profesorjev. Poleg tega ne moremo mimo dejstva, da slovenski baletno izobraževalni sistem že več kot deset let ne proizvaja kvalitetnih baletnih plesalcev, ki bi izpolnjevali kriterije, ki jih narekujeta oba slovenska profesionalna baletna ansambla, za kar vzrokov ne moremo iskati drugje kot v neprimernem slovenskem baletno izobraževalnem sistemu oziroma v slovenskem pedagoškem kadru. Resda je Baletna šola v sklopu Konservatorija za glasbo in balet Maribor v zadnjem času pokazala izjemen napredek v izobraževanju bodočih baletnih plesalcev (izkušnja iz 10. tekmovanja mladih slovenskih baletnih plesalcev), vendar pa vodja opozarja na neprimeren sistem, ki plesalcem ne nudi potrebnih znanj v višjih letih šolanja na srednji stopnji, da bi le ti lahko izoblikovali v popolne baletno plesne osebnosti.

Tako bi bilo v primeru predavateljev strokovnih baletno plesnih predmetov primerno razmišljati izključno o habilitiranih uveljavljenih pedagoških strokovnjakih iz tujine, ki bi v danem trenutku, ko pri nas ne razpolagamo s kompetentnimi profesorskimi kadri (kar je nedvomno tudi posledica trenutno neprimernega baletno izobraževalnega sistema v Sloveniji, ki že plesalcem ne nudi zadostnih znanj), edina sprejemljiva alternativa. Kasneje bi sicer lahko posvetili pozornost tudi vprašanju slovenskih baletnih pedagogov, katerih sposobnosti in znanje bi izpolnjevali zahtevane kriterije za habilitacijo profesorjev za poučevanje strokovnih baletno plesnih predmetov, vendar pa zaradi populacijske majhnosti in pedagoške nerazvitosti na področju baletne umetnosti, ne moremo računati, da bi v kratkem lahko uvedli zgolj slovenski habilitirani profesorski kader. Tako ostaja edina možnost angažiranost profesorjev iz tujine.  

 

Predlagam, da kandidati maturo končajo v prvih treh oziroma štirih letih študija na AB

  • Predlagam, da konkretiziramo predmetne sklope študija in jih časovno definiramo
  1. Splošna matura (vsebuje vse obvezne predmete splošne mature)
  2. Strokovno maturo v sklopu študijskega programa na Akademiji za balet
  3. Strokovne – praktične predmete 1. kategorije: klasični balet, klasični repertoar – variacije, klasična baletna podržka ali pas de deux, karakterni plesi, stilni plesi, sodobne plesne tehnike, umetniška kreacija vlog; obvezna praksa ali sodelovanje s profesionalnim baletnim ansamblom…
  4. Strokovni – praktični predmet 2.kategorije: predmet, katerih vsebina je povezana s pripravami na opravljanje poklica: priprava na predstavo, odrski make-up…
  5. Strokovne teoretične predmete: terminologija, metodika baleta, zgodovina baleta…
  6. Predmeti, ki so posredno povezani izvajanjem poklica baletni plesalec in mu pomagajo pri razumevanju lastnega inštrumenta – telesa, kot preventiva pred poškodbami, pri rehabilitaciji poškodb: anatomija, fizioterapija, streching, pilates.

 

Pomembna dejstva: 

  • Kandidat – baletni plesalec zaključi AB s pridobljeno VII. stopnjo izobrazbe, ki mu omogoča višji plačni razred že z začetkom nastopa dela
  • Kandidat za časa študija pridobi:
  1. Maturitetno izobrazbo, ki mu omogoča vpis na nadaljnji študij druge smeri po končani AB, ki bo povsem enaka sedanji maturitetni izobrazbi;
  2. Popolno strokovno izobrazbo, ki bo za razliko od današnje srednje baletne šole ne le praktične strokovne predmete ampak tudi teoretične strokovne predmete
  3. Višjo izobrazbo VII stopnje in vse pogoje za nadaljevanje študija na eni od drugih študijskih smeri po končani AB

POSLEDNJE SLOVO OD BALETNEGA UMETNIKA IN PEDAGOGA, FRANCIJA AMBROŽIČA

V petek, 22. marca 2013, smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od baletnega umetnika, pedagoga in prijatelja, Francija Ambrožiča. Na pogrebni slovesnosti sta poslednje slovo obeležila dr. Henrik Neubauer in Tomaž Rode z naslednjimi besedami:


Henrik Neubauer:
In memoriam FRANCI AMBROŽIČ (1937-2013)
Govor ob zadnjem slovesu na Žalah 22. marca 2013

Vsi, ki smo se danes zbrali tukaj, smo izgubili dragega prijatelja, Silvana svojega življenjskega sopotnika in hčerka Nika očeta. Zato bi v imenu vseh rad povedal, da žalujemo z njima in da razumemo njuno žalost.
Francija se bomo vedno spominjali po njegovi dobri volji in izjemni prijaznosti. Tudi zdaj, ko smo mnogi med njegovimi prijatelji prenehali z aktivnim plesnim življenjem, smo se razveselili vsakega srečanja z njim, bodisi na ulici bodisi v gledališču.
Tu je nekaj podatkov o njegovem bogatem umetniškem delu. Potem ko so mu med vojno ubili očeta, so ga petletnega, kot ukradenega otroka, odpeljali v taborišče Saldenburg na Bavarskem, kjer mu gotovo ni bilo lahko. Po vrnitvi se je šolal na Jesenicah, v Tolminu in Ljubljani, kjer je po končani gimnaziji študiral klinično psihologijo na Filozofski fakulteti in hkrati obiskoval Srednjo baletno šolo, ki jo je končal z diplomo leta 1961. Tako je bil eden redkih baletnih plesalcev z univerzitetnim študijem.
Bil pa je tudi med prvimi baletnimi plesalci, ki sem jih redno zaposlil, ko sem prevzel ljubljanski ansambel. Kljub razliki v letih med nama, sem kmalu dobil občutek, da je nekakšen oče ne samo svojih učencev ampak tudi svojih kolegov, ki jim je pogosto pomagal s svojo modrostjo. Uspešno zaključen baletni študij z diplomo mu ni zadostoval, zato se je ob zaposlitvi v ljubljanskem baletu pet let udeleževal poletnih baletnih tečajev v Kölnu in v Cannesu, kar mu je prineslo tudi veliko prijateljev v tujini.
Leta 1966 je po solističnih nastopih v Iluzijah, Nini, Volku ter baletu In modo romantico dobil prvo veliko vlogo kot Umetnik v Fantastični simfoniji. Takrat so v Delu zapisali, da je „Franci Ambrožič plesalec stilnega in subtilnega gibanja in ima roke, ki mu takrat, kadar so logično povezane z gibanjem, poletijo kot ptice in ga nosijo. “ Še isto leto je plesal naslovno vlogo v Ukmarjevem Godcu. „Med solisti naj na prvem mestu omenim Francija Ambrožiča v plesni vlogi Godca, ki se v zadnjem času razvija v našega plesno najbolj poglobljenega in tehnično discipliniranega plesalca“, je bila izjemno pohvalna ocena Maje Levstik v ljubljanskem Dnevniku.
Njegove kvalitete so očitno prepoznali tudi drugje, saj je ob premieri Godca že imel v žepu pogodbo za angažma v tujini. Najprej je bil eno leto v baletu Lidije Chagol v Belgiji, nato pet let v marseillskem Baletu, nazadnje pa še v Lyonu in v Velikem gledališču v švicarski Ženevi. Z vsemi temi znanimi ansambli je pogosto gostoval v Parizu, Avignonu in drugih francoskih mestih pa še v Maroku, Italiji, Monaku in Španiji ter plesal v baletih slovitih svetovnih koreografov Maurica Béjarta, Rudolfa Nurejeva, Sergeja Lifarja, Johna Butlerja, Rolanda Petita in drugih. Privilegij, ki ga najbrž ni imel noben drug slovenski baletni plesalec.
Po sedmih legionarskih letih v tujini se je vrnil domov in nadaljeval z uspešnimi solističnimi vlogami, med drugim v baletih Hamlet, Razuzdančeva usoda, Notredamski zvonar, Trobenta in vrag in še vrsti drugih.
Po več kot dvajsetih letih plesanja na baletnih odrih, se je leta 1983 odločil za poklic baletnega pedagoga na Srednji baletni šoli v Ljubljani, na kateri je leta 1987 prevzel mesto predstojnika in tako deloval vse do upokojitve leta 2001. V osemnajstih letih je tam vzgojil številne plesalke in plesalce, ki so se uveljavili kot solisti v Ljubljani in tudi v tujini. Za zasluge pri vodenju Baletne šole je leta 2000 dobil tudi najvišje priznanje, ki ga podeljuje šola – Škerjančevo diplomo.
Naš prijatelj Franci se je zdaj poslovil in mi se poslavljamo od njega z zahvalo, saj je s svojim plesanjem in nato še z delovanjem v baletni šoli, zapustil globoko sled, ki se prek njegovih učencev nadaljuje in se bo nadaljevala tudi v prihodnosti. Zato se mu poklanjamo z veliko hvaležnostjo.


Tomaž Rode:
In memoriam FRANCI AMBROŽIČ (1937-2013)
Govor ob zadnjem slovesu na Žalah 22. marca 2013

Ljudje se srečujemo dan za dnem vse življenje. Nekatere srečamo bežno, z drugimi se družimo le kratek čas, s tretjimi prijateljujemo. Potem so tukaj ljudje, s katerimi se srečamo zato, da nam pomagajo izoblikovati naše življenje. S svojim znanjem in izkušnjami nam kažejo pot po kateri želimo hoditi, se trudijo, da bi naše življenje potem, ko mu grozi da iztiri, ponovno postavili na tirnice, da bi teklo v vetru, ki ne prinaša nepotrebnih življenjskih neurij ampak le vsakdanja soočenja z najrazličnejšimi preprekami.
Dragi Franci, potem, ko si že dodobra odrgnil odrske deske, si se odločil, da se posvetiš mladim in jim nesebično preneseš svoje znanje, hkrati pa kot prijatelj in odrasel človek zavzameš najprej pomembno vlogo kritika njihovih dejanj, potem še vlogo svetovalca.
Mnogi smo ti povzročali skrbi. Zato dovoli, da se v imenu vseh tistih tvojih učencev, ki smo prispevali k pestrosti tvojega življenja še zadnjič opravičim za vse nevšečnosti, ki se jim na svoji pedagoški poti nisi mogel izogniti. Verjamem, da si jih doživljal kot izziv, kot nekaj, kar je v slehernem človeku normalen proces življenjskega odraščanja ter izoblikovanja zrele osebnosti.
Le kolikokrat si zapustil dom in prihitel v našo družbo takrat, ko smo bili zaupani drugim, samo zato da bi nam z roko v roki dopovedal kje in zakaj se motimo, kako naprej. In čeprav si zahteval, da se napake ne ponavljajo, si se z njimi kmalu spet srečal. Kasneje sva se vragolijam večkrat skupaj smejala in takrat sem razumel, da si vse skupaj dojemal kot osebni izziv in ne kot problem, ki bi ti grenil življenje.
Pri urah baleta si bil učitelj, raziskovalec, svetovalec. Moral si zahtevati tisto kar se je moralo, a si vedno kadar je bilo mogoče, upošteval naše želje. Za program diplomskega nastopa nas nisi postavil pred dejstvo kaj bomo plesali ampak si nas povabil k sebi in vprašal kaj želimo. Tako si nam, ki smo kasneje baletu posvetili življenje, predvsem pa tistim, ki so ubrali drugačno pot, dovolil živeti zgodnje baletne sanje. O tebi kot o baletnem pedagogu pa največ povedo rezultati, ki smo jih marsikateri tvoji učenci dosegali in jih še dosegajo na odrskih deskah.
Čeprav smo se na poti morali ločiti, pa nikoli nisi izgubil občutka za skrb, v najinem odnosu si vedno ostal tovariš Franci Ambrožič. Kadarkoli sva se srečala si spraševal, svetoval, delil kritike, takšne strokovne, ki sem jih od tebe pričakoval, pa tudi takšne, ki so govorile o tem, da sva zdaj prijatelja. Še ko sva se srečala zadnjič, na srečanju upokojenih baletnih plesalcev si me Pod lipo z nasmeškom vprašal ali nisem mogel miz postaviti tako, da bi vsi skupaj sedeli bliže eden drugemu. Kot da bi vedel, da je to zadnjič.
Dragi Franci, danes se poslavljamo. Ne bomo se več srečevali na cesti, ne bomo več izmenjevali besed. Besede bodo zdaj tihe, čeprav bo tvoj glas za vselej zvenel v mnogih od nas. Hvala za vse, hvala za tvoj doprinos slovenskemu baletu, hvala za to, ker si mnogim bil učitelj, drugim prijatelj, tretjim oboje hkrati.
Franci, počivaj v miru in vedi, da te ne bomo pozabili!

 

OBČNI ZBOR DBUS 2013

Poročilo je zajemalo več sklopov: glasbeno-scenske produkcije, baletnokoncertni cikel za otroke in odrasle, mednarodna sodelovanja – med drugim Gaudeamus gala in Mednarodni baletni koncert v Mariboru novembra 2012 –, naročila novih koreografij in novih glasbenih del, publikacije, razstave, televizijska snemanja ter dodatni projekti kot pogajanja za novo zakonodajo na področju pokojninske zakonodaje, umestitev baletne akademije kot katedre na AGRFT s pomočjo Nacionalnega sveta za kulturo v nacionalnem programu za obdobje 2014–2017, izvedba seminarja klasičnega baleta s prof. Johnom Bliekendaalom, izjemno odmevna predstavitev elaborata o baletu predsednika Tomaža Rodeta v Državnem svetu, predstavitev programov na kulturnem bazarju, sodelovanje z Udruženjem baletskih umetnika Srbije, organizacija 7. revije baletnih šol in društev Republike Slovenije, sodelovanje z raznimi institucijami, pridružitev k izdaji nove knjige dr. Henrika Neubauerja, ki je predstavil tudi slovensko baletno poslanico.
Podano je bilo tudi poročilo tajnice in blagajničarke. DBUS je imel v času občnega zbora 349 članov. V februarju 2013 je 21 članov DBUS, baletnih plesalcev SNG Opera in balet Ljubljana, podalo izstopno izjavo. Žal so navedli le »nestrinjanje z vodenjem politike DBUS«, niso pa se udeležili občnega zbora in argumentirano razložili svojih stališč.
V preteklem letu smo se poslovili od Jožeta Humerja, prav na dan občnega zbora pa nas je pretresla vest o slovesu Francija Ambrožiča.
Sprejeli smo zaključni račun za leto 2012, projekti v letu 2013 že tečejo. Finančne postavke s strani ministrstva za kulturo ostajajo na lanskoletni ravni.
Izpeljali smo nadomestne volitve za dve članici izvršnega odbora DBUS; Sonja Kerin Krek je nadomestila Ksenijo Kovač, Bojana Hinteregger pa Olivero Ilić.
Na javnem glasovanju so bili izvoljeni tudi novi-stari člani IO DBUS, člani nadzornega odbora in disciplinske komisije za mandatno obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017.
IO DBUS za mandatno obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2017 bo deloval v sestavi:
predsednik Tomaž Rode
podpredsednik Matjaž Marin
tajnica Darja Sebastian
blagajničarka Sonja Kerin Krek
članica Bojana Hinteregger 
član Vojko Vidmar
članica Branka Popovici
članica Klavdija Stanešič
članica Urša Vidmar.
V nadzornem odboru bodo Andrew John Stevens, Jernej Kalan in Olesja Hartmann,
v disciplinski komisiji pa Vlasto Dedović in Edi Dežman.
Naj ponovimo, da ima DBUS nove pisarniške prostore na Trgu prekomorskih brigad 1 v Ljubljani.
Občnemu zboru je sledilo tradicionalno druženje.
 

Vabilo – OBČNI ZBOR 2013

Poročilo predsednika DBUS – člani se lahko za vpogled v poročilo predsednika obrnejo na IO DBUS (tel. 040 465 160 ali dbus@dbus.si)

Poročilo tajnika DBUS – člani se lahko za vpogled v poročilo tajnika obrnejo na IO DBUS (tel. 040 465 160 ali dbus@dbus.si)

Poročilo blagajnika DBUS – člani se lahko za vpogled v poročilo blagajnika obrnejo na IO DBUS (tel. 040 465 160 ali dbus@dbus.si)

Poročilo nadzornega odbora – člani se lahko za vpogled v poročilo nadzornega odbora obrnejo na IO DBUS (tel. 040 465 160 ali dbus@dbus.si)

Plan dela DBUS za leto 2013 – člani se lahko za vpogled v plan dela DBUS 2013 obrnejo na IO DBUS (tel. 040 465 160 ali dbus@dbus.si)

Kandidacijska lista 2013 – člani se lahko za vpogled v kandidacijsko listo za volitve v organe DBUS obrnejo na IO DBUS (tel. 040 465 160 ali dbus@dbus.si)

EVROVIZIJSKI MLADI PLESALCI 2013

13. februarja 2013 je v Studiu 1 Televizije Slovenija potekal izbor Evrovizijski mladi plesalci. Strokovna žirija je izmed prijavljenih izbrala 8 koreografij, izmed katerih izbrala predstavnika, ki ga bo Televizija Slovenija prijavila na tekmovanje EVROVIZIJSKI MLADI PLESALCI 2013, ki bo od 7. do 14. junija v Baltiški državni operni hiši v Gdansku na Poljskem.

Evrovizijsko tekmovanje mladih plesalcev velja za eno najpomembnejših mednarodnih plesnih tekmovanj. Poteka vsaki dve leti, posvečeno pa je najboljšim mladim plesalcem, starim od 16 do 21 let. Letošnje tekmovanje bo potekalo meseca junija v Baltiški državni operni hiši v Gdansku na Poljskem, prenašale ga bodo številne televizijske hiše, spremljali pa milijoni gledalcev po celotni Evropi. Tekmovanje prireja Evropska radiodifuzna zveza EBU, katere članica je tudi RTV Slovenija. Vsaka od članic zveze EBU pošlje na tekmovanje svojega najboljšega predstavnika, na tekmovanje pa se lahko prijavijo plesalci vseh plesnih zvrsti. Predvajali vam bodo slovenski izbor
za tekmovanje, ki je potekal na pobudo Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija v Studiu 1 Televizije Slovenija. Na izboru za tekmovanje se je predstavilo sedem nadarjenih mladih plesalcev: Patricija Crnkovič, Tomaž Golub, Filip Jurič, Barbara Krašovec, Klara Lainšček, Nika Lipolt in Petra Peček.

Njihov nastop je spremljala strokovna žirija tekmovanja, ki so jo sestavljali: Milko Šparemblek, Irek Mukhamedov, Tomaž Rode, Rosana Hribar in Maruša Vidmar. Urednik oddaje Daniel Celarec, idejna zasnova tekmovanja Danica Dolinar, režiser Vojko Vidmar.

Zanimivosti
V preteklosti so Slovenijo na tekmovanju Evrovizijski mladi plesalci zastopali: Urša Vidmar (1993), Damjan Mohorko (1995), Ana Klašnja (1997,1999), Eva Gašparič (2001), Anže Škrube (2003), Alena Medič (2005) in Petra Zupančič (2011), ki je zasedla odlično drugo mesto.

EBU je tekmovanje osnovala pred 28 leti kot partnerja Evrovizijskemu tekmovanju mladih glasbenikov. To tekmovanje je pomemben dogodek tako za mlade plesalce kot za promocijo plesne umetnosti preko javnih medijev, ki skrbijo za pomembnost kulturnih dogodkov. Mlade evropske plesalce spodbuja, da dokažejo svoj potencial pred žirijo in milijoni televizijskih gledalcev.

NEENAKOPRAVNE MOŽNOSTI BALETNIH UMETNIKOV V SLOVENIJI

Bodo neenakopravne možnosti izobrazbe baletnih plesalcev v primerjavi z drugimi umetniškimi poklici v Sloveniji končno le še preteklost?

Baletna plesalka – baletni plesalec je poklic, ki spada med najbolj zahtevne, po svoji strukturi pa je še hudo specifičen. In ravno specifika je tista, ki ji v preteklosti ni bilo namenjeno dovolj pozornosti. Baletnoizobraževalni sistem v Sloveniji ne nudi možnosti, ki bi bile enakovredne izobraževalnim programom za druge umetniške poklice. Tako so danes baletni plesalci v primerjavi z drugimi umetniškimi poklici v Sloveniji še vedno zapostavljeni, saj ne morejo pridobiti univerzitetne izobrazbe.
Biti baletni plesalec pomeni biti mlad in pomeni ustvarjati v času, ko so človekove fizične sposobnosti na najvišji ravni. Zato morajo baletni plesalci pričeti s profesionalno plesno kariero že takrat, ko se njihovi vrstniki šele vključujejo v univerzitetni študij, in jo največkrat zaključiti takrat, ko nekateri šele pričenjajo s svojo poklicno kariero.
V Sloveniji je vsesplošno veljavni izobraževalni sistem vezan na leta starosti in je sorazmeren s strukturo večine poklicev, ki jih človek lahko opravlja tja do zakonsko določene starosti za upokojitev, ob predpostavki, da izpolni tudi zahtevano delovno dobo. A takšen sistem izobraževanja je v primeru poklica baletna plesalka – baletni plesalec žal nesprejemljiv.
Po vsesplošno veljavnih standardih, ki veljajo za baletno umetnost, mora torej baletni plesalec začeti s profesionalno umetniško kariero najkasneje do svojega dvajsetega leta. Ker je njegovo delo vezano tudi na izredne fizične zmogljivosti, ki do precejšnje mere bremenijo organizem, je njegova kariera vezana še na dokaj kratko obdobje. Zato delo zahteva celega človeka, ki se lahko posveča izključno svoji poklicni karieri. Če se torej v kratkem obdobju, ki mu je dano, želi razviti v umetniško zrelo osebnost in se uveljaviti, potem nima časa, da bi ob delu počel še kaj drugega.
Če želimo baletne plesalce postaviti v enakopraven položaj z drugimi umetniškimi poklici v Sloveniji, jim je potrebno omogočiti pridobitev univerzitetne izobrazbe. Vendar pa iz zgoraj navedenih dejstev sledi, da moramo zanje najti ustrezen izobraževalni sistem, ki bo odpravil zavlačevanje z začetkom profesionalne plesne kariere.
V baletnih sferah na težavo opozarjamo že dolgo vrsto let. Da kliče po nujni rešitvi, so spoznali tudi na Univerzi v Ljubljani in na Ministrstvu za kulturo RS. Tako so s prvimi predlogi že začrtali sprejemljivo shemo bodočega baletnoizobraževalnega sistema, ki ne bi podaljševala izobraževanja baletnih plesalcev, a bi jim ob pridobitvi nižje baletne in srednješolske (maturitetne) izobrazbe obenem omogočala še univerzitetno. S tem baletni plesalci v Sloveniji po stopnji izobrazbe ne bi več samevali v neenakopravnem položaju z drugimi umetniškimi vejami.

DBUS V NOVEM ANINEM DVORU V ROGAŠKI SLATINI

19. januarja 2013 je v novem Aninem dvoru v Rogaški Slatini potekal akademski ples z bogatim kulturnim programom, v katerem so posebno mesto zasedli baletni plesalci Društva baletnih umetnikov Slovenije. Posebno navdušenje akademikov je požela balerina Urša Vidmar z Meditacijo v koreografiji Vlasta Dedoviča in na glasbo Felixa Mendelssohna.