SNG Opera in balet Ljubljana se je po šestih letih prenove vrnila v matično hišo. Umetniški ansambli, ki so ves ta čas delovali v izjemno težkih pogojih, raztreseni na osmih lokacijah po vsej prestolnici, so končno le dobili težko pričakovane sodobne vadbene in garderobne prostore, tehnično odlično opremljen oder ter sodobno sprejemno avlo s številnimi dostopi do čudovite restavrirane dvorane.
Nacionalna operno baletna hiša je ob otvoritvi, ki je bila v soboto, 10. decembra 2011 predstavila novo celostno podobo, ki je odsev ohranjanja njene tradicije in poslanstva ter odprte poti med vrhunske umetniške ustanove 21. stoletja.
Pred otvoritveno slovesnostjo je izšla še monografija o SNG Opera in balet Ljubljana z naslovom Zlitje stoletij, kar je bil istočasno še naslov otvoritvene slovesnosti, ki jo je neposredno prenašala RTV Slovenija in obenem slogan vseh prireditev in dejavnosti v okviru otvoritve hiše, selitve in 120 letnice delovanja, ki ga bo SNG Opera in balet Ljubljana zaznamovali prihodnje leto. Častno pokroviteljstvo otvoritve in obeležitve 120 letnice je prevzel predsednik republike dr. Danilo Türk.
Avtorja projekta prenove in dograditve poslopja SNG Opera in balet Ljubljana sta arhitekta Jurij Kobe in Marjan Zupanc. V prenovljeni dvorani je obiskovalcem na voljo od 526 do 580 sedežev..

Navkljub težki situaciji in slabim delovnim pogojem v zadnjih šestih sezonah, ko se je domači hram umetnosti prenavljal in dograjeval, je Baletni ansambel SNG Opera in balet Ljubljana deloval po svojih najboljših močeh. Don Kihot, Mozart vs Schumann, Tango za Rachmaninova, Labodje jezero, Picko in Packo, Urbanobalet, Bajadera (koprodukcija z SNG Maribor), Pod zvezdami, Silfida in Vidnonevidno so naslovi predstav, ki jih je baletni ansambel SNG Opera in balet Ljubljana v tem času premierno uprizoril.
Jaša Otrina, ki je baletni ansambel umetniško vodil na začetku prenove, je septembra 2010 zamenjal Irek Mukhamedov in ga z divertissmanom iz baleta Raymonda tudi popeljal v novo in prenovljeno hišo. Predvsem Mukhamedovu gre priznati zasluge, da je celotni baletni ansambel v novo hišo vstopil v dobri formi. Vselitev bo brez dvoma močno olajšala napore tako plesalcev kot vodstva na poti k novim ciljem ljubljanskega baleta!

Nove hiše pa niso dobili le trenutno aktivni baletni plesalci ampak tudi številni baletni umetniki preteklih generacij, ki so s srcem in dušo sooblikovali bogato zgodovino Slovenske baletne umetnosti v SNG Opera in balet Ljubljani. Dolgih šest let smo lahko opazovali njihove žalostne poglede na ruševine če ne prvega pa zagotovo drugega doma. In vse bolj ko je hiša dobivala novo končno podobo, vse bolj so žalostne oči postajale vesele. Tako so na otvoritvi prav vsi doživljali srečo, še najbolj pa tisti, ki jim ta hiša pravzaprav pripada – občinstvo in umetniki sami, umetniki preteklih in današnjih generacij!
 

Izredna profesorica Lojzka Žerdin je prejela zlato plaketo Univerze v Ljubljani, ki jo univerza podeljuje redkim posameznikom za izjemne zasluge pri razvijanju znanstvenega, pedagoškega ali umetniškega ustvarjanja. Predlog za podelitev priznanja zlata plaketa Lojzki Žerdin so podali redna profesorica Jožica Avbelj, redni profesor Aleš Valič in izredna profesorica Tanja Zgonc. V obrazložitvi je pisalo:

Izr. prof. Lojzka Žerdin je na AGRFT-ju poučevala predmet umetnost giba, ki se v širši klasifikaciji uvršča v sodobni ali tudi moderni ples. Predmet je bil sestavljen iz osnov klasičnega baleta in izraznega plesa ter dopolnjen z jazz baletom. Vseboval je tehniko, improvizacijo in kompozicijo. Lojzka Žerdin, študentka Mary Wigman, se je tehnično in vsebinsko izpopolnjevala ter spremljala nova dogajanja v plesu pri eni njenih študentk, Gerti Palucca v Dresdnu (v treh obiskih). Poleti so pri njej vadile in dobivale nove zamisli primabalerine z vseh kontinentov, tudi Galina Ulanova. Pozneje se je udeležila strokovnih seminarjev v Moskvi in Leningradu, na Dunaju in v Liègeu, pa tudi v Srbiji, Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem. Na teh seminarjih je tudi poučevala in imela referate.
Plesalka, koreografinja in pedagoginja Lojzka Žerdin se je rodila l. 1933 v Ljubljani. Na Srednji vzgojiteljski šoli je maturirala l. 1954, absolvirala pedagogiko in psihologijo na Filozofski fakulteti, bila zaposlena v otroškem vrtcu Ajdovščina in kot plesni pedagog na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani. Zaradi pedagoškega in koreografskega dela ji je Prešernov sklad l. 1966 podelil štipendijo za študij umetniškega plesa na šoli Mary Wigman v Berlinu, ki ga je končala l. 1968 in si pridobila naziv diplomirani pedagog za umetniški ples. Diplomo je l. 1970 nostrificirala AGRFT, istega leta je Lojzka Žerdin prišla na AGRFT, l. 1984 pa je bila izvoljena v naziv izredne profesorice.
Njena življenjska pot in njene izkušnje so zanimive in pomembne, ker si je pridobila izvrstno poznavanje otroške in mladostniške psihologije, ki je bila stalen vir navdiha tako njej kot tudi študentom, plesalkam in plesalcem, s katerimi je delala. Zaradi njenega talenta, znanja in intuicije so nekateri njeni študentje (igralci, režiserji in dramaturgi) že po letu ali dveh ustvarili mala umetniška dela. To je bilo zelo pomembno za njihov razvoj. Še po štiridesetih letih njeni bivši študentje nastopajo na pomembnih gledaliških in plesnih festivalih doma in v tujini, npr.: Borštnikovo srečanje in Performa, Maribor; Gibanica, Ljubljana; BITEF, Beograd; Tanzquartier, Dunaj; Dance 10, München.
Lojzka Žerdin je pomemben člen „mehke gledališke revolucije“, ki se je zgodila v 70-ih letih v Ljubljani. Bila je koreografinja pri predstavah, kot so Ionescova Učna ura in Kralj umira (SNG Drama), Handkejev Kaspar (EG Glej), Jovanovićevi Norci (SLG Celje) in Štih-Jovanovićev Spomenik G (EG Glej). Njene koreografije so prispevale k bistveni spremembi slovenskega gledališča in igralca na odru. Z njeno pomočjo so igralci raziskovali sebe, kolektivno odzivnost na točki, na enem mestu, in prostor. Kaj so, kdo so, kako so, kako stojijo, kaj počnejo, kako se gibljejo, kako govorijo. Odprla jim je oči tudi za Merca Cunninghama, da so ga lahko razumeli in se od njega učili. Na srečanju akademij 1973 so jih drugi študentje gledali kot čudo. Tega niso poznali.
S študenti je delala tudi samostojne projekte (N. Skrbinšek, J. Avbelj, M. Kalezić, M. Blagovič). Vadili so pa, kjer je bil prostor. V baletni predavalnici na AGRFT-ju, v MGL-ju, na DIF-u, povabili so se celo k uram ge. Žive Kraiger. Vzgojila je pridne, uspešne, pa tudi svojeglave umetnike. Učila jih je iskanja, zaznavanja in preseganja lastnih meja, in kaj je za kakšno predstavo še primerno, naravno: »Plešemo tudi, če se ne vidi in se temu ne reče ples. Pojemo tudi, če se ne sliši in se temu ne reče petje. Igramo tudi, če se ne vidi in se temu ne reče igranje.« In še moto Marthe Graham: »Telo nikoli ne laže.« Mnogi njeni bivši študentje so zdaj vrhunski slovenski umetniki ali učitelji na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.
Umetniško in pedagoško delo Lojzke Žerdin je najbolj primerno definirala Marija Vogelnik ob njeni izvolitvi l. 1984: »Sistem, ki ga je našla in ga še izgrajuje Lojzka Žerdinova v svojem prostoru na AGRFT, in ‘umetnost giba’ sta trdna kljub stalnim spreminjanjem […] Če poskušam opredeliti specifični plesni stil, ki ga razvija Lojzka Žerdin pri nas, bi rekla, da svoja znanja osredotoča na naravna gibanja in elemente hoje, teka, skoka in kroženj ter na dihanje med napetostjo in sproščanjem. Zajeta so znanja iz evropske plesne tradicije (Mary Wigman), ki jim dodaja temelje sistema ameriške šole (Martha Graham) v razponu, ki koristi principe krčenja–raztezanja […] Prvotno prevladovanje talne tehnike se je danes […] umaknilo v širše razsežnosti ter odstopilo prostor srednjemu plesnemu prostoru. Frontalnost je dopolnilo krožno prostorsko gibanje. Znatno je prisotna tudi nota ljudskega melosa, ki ga zna vnašati na najbolj enostaven in neposreden način, pri čemer rabi svoje poznavanje naše folklore.«
Izredna profesorica Lojzka Žerdin je s svojim umetniškim in pedagoškim delom pomembno vplivala na svoje študente in s tem tudi na razvoj AGRFT-ja ter na umetnost giba v slovenskih gledališčih. Predlagamo, da ji za njene zasluge podelite priznanje zlata plaketa Univerze v Ljubljani za izjemne zasluge pri razvijanju pedagoškega in umetniškega ustvarjanja Univerze.
Ljubljana, 17. april 2011
red. prof. Jožica Avbelj

Rosana Hribar in Gregor Luštek, člana Društva baletnih umetnikov Slovenije, sta vidna predstavnika generacije sodobnih plesalcev zgodnjih 70. let na plesni sceni v Sloveniji, ki sodelujeta z vodilnimi avtorji sodobnih uprizoritvenih umetnosti.
Rosana in Gregor sta svež in dinamičen slovenski koreografski plesni tandem, ki skupaj ustvarjata in plešeta že vrsto let. Oba sta tudi člana Plesnega Teatra Ljubljana (PTL). Izobraževala sta se v številnih plesnih stilih in tehnikah. Zbirki številnih tujih in domačih nagrad, ki sta jih v preteklosti prejela za svoje delo, se je letos pridružila še ena od Župančičevih nagrad, ki jih Mestna občina Ljubljana podeljuje ustvarjalcem, ki s svojimi izjemnimi stvaritvami na področju kulture pomembno oblikujejo ljubljansko kulturno življenje.
V utemeljitvi so zapisali: »Rosana Hribar in Gregor Luštek, po perfekciji umetniškega izraza dediča velikega slovenskega plesnega in koreografskega izročila Pie in Pina Mlakarja, sta s svojo bogato izrazno invencijo podobno kot njuna umetniška prednika deležna pomembnih priznanj v tujini – v Ludwigshafnu in Hannovru v Nemčiji, v Srbiji, v izboru vseevropske mreže Aerowaves – kamor ju hvaležno vabijo tudi kot koreografa avtorskih produkcij. Prav tako zaželena sta kot soustvarjalca številnih slovenskih gledaliških uprizoritev. Mestna občina Ljubljana umetnikoma podeljuje Župančičevo nagrado za avtorski plesni predstavi Duet 012 in Šampanjec in jagode, ter za številne koreografije plesnih in gledaliških uprizoritev, v katerih se njuno zrelo plesno mojstrstvo kaže kot lirična plesna poezija človeškega približevanja in oddaljevanja, ki se s svojo predanostjo umetnosti zazira v nebo in prepoznavno žlahtni slovenski in evropski gledališki prostor.«
 

Neučinkovitost slovenskega baletno izobraževalnega sistema temelji predvsem na analizi stanja zaposlovanja slovenskih baletnih plesalcev oziroma baletnih plesalcev, ki so končali eno od dveh slovenskih baletno izobraževalnih ustanov ter na stanju kvalitete izobrazbe baletnih plesalcev.

V zadnjih, več kot desetih letih, v nobenem od dveh nacionalnih baletnih ansamblov ni zaslovelo novo ime slovenskega baletnega plesalca – solista, ki je končal eno od dveh osrednjih slovenskih baletnih šol v zadnjih desetih letih. Prav tako je bilo v enakem obdobju v nacionalnih baletnih ansamblih na novo zaposlenih zaskrbljujoče skromno število domačih baletnih plesalcev.

Iz tega izhaja upravičena zaskrbljenost za prihodnost slovenske baletne umetnosti in njene nacionalne kulturne preteklosti. S polno odgovornostjo lahko trdimo, da zaradi razmer, ki jih označuje neprimeren baletno-izobraževalni sistem, slovenska baletna umetnost izumira.

V kolikor želimo omogočiti prihodnost slovenski baletni umetnosti kot sestavnemu delu Slovenske nacionalne kulture, v kateri si je v prvih osemdesetih letih obstoja zagotovila, utrdila in  uveljavila pomembno mesto, je skrajni čas, da se na nacionalni ravni pristopi k takojšnjemu reševanju omenjenega vseslovenskega kulturnega problema.

 

Vzroki, ki v trenutnem slovenskem baletno izobraževalnem sistemu preprečujejo oziroma onemogočajo izšolanje tehnično in umetniško kvalitetno izobraženih baletnih plesalcev:

• Slovenski baletno-izobraževalni sistem je v pogledih šolanja baletnih plesalcev vezan izključno na srednjo šolo.
• Slovenski baletno-izobraževalni sistem je vključen v sistem splošne mature, ki zaradi obveznega števila ur posameznih splošnih predmetov, ob postavki maksimalno dovoljenih učnih ur v tednu, onemogoča dovoljšnje število učnih ur strokovnih (baletnih) predmetov.
• Zaradi obveznega števila ur posameznih splošnih predmetov, ob postavki maksimalno dovoljenih učnih ur v tednu, je strokovni del programa izobraževanja baletnih plesalcev omejen izključno na najnujnejše strokovne predmete, pri čemer gre največje število klasičnemu baletu, povsem pa so zanemarjeni neobhodni strokovni predmeti, npr. karakterni plesi, stilni plesi, baletni repertoar, baletna podržka…
• Ker slovenski baletno-izobraževalni sistem zaradi že omenjenih postavk ne vključuje nujno potrebnih vsebin (terminologija baleta, zgodovina baleta, metodika baleta, anatomija….), ki nosijo pomembnost za dobro izobrazbo baletnih plesalcev, slovenska baletna umetnost kot veja celotne Slovenske kulture, enostavno ne sledi več toku razvoja baletne umetnosti v svetu, o čemer priča tudi majhno zaposlovanje slovenskih baletnih plesalcev v obeh nacionalnih baletnih ansamblih v obdobju zadnjih deset let.
• Zaradi opisanih problemov v slovenskem baletno-izobraževalnem sistemu, je pred več kot desetimi leti pričela upadati tudi strokovnost slovenskih baletnih pedagogov, ki danes (razen redkih izjem)ne posedujejo dovoljšnjega strokovnega znanja in izkušenj, da bi lahko izobraževali slovenske baletne plesalce do kriterijev kvalitete, ki jo zahtevata oba nacionalna baletna ansambla.

 

Akademija za balet

Slovenski baletno izobraževalni sistem je danes na svoji najvišji stopnji podrejen maturitetnemu programu oziroma zakonskemu sistemu srednješolskega izobraževanja, zato ne nudi in ne more nuditi znanja v obsegu, ki ga od baletnih plesalcev lahko pričakujemo oziroma moramo zahtevati v trenutku, ko zaključijo s šolanjem.

Navajam:

Program izobraževanja bi moral biti podrejen pretežno strokovnemu usposabljanju, vendar zakonsko določeno število učnih ur v tednu na srednji stopnji izobraževanja ob vključevanju splošnih maturitetnih predmetov ne dovoljuje zadostnega števila strokovnih predmetov.  Če smo želeli, da dijaki, ki se izobražujejo na področju baleta ob zaključku srednje šole izpolnjujejo enake pogoje, kot jih izpolnjujejo dijaki gimnazij oziroma večine drugih srednjih šol, t.j. opravljeno maturo, ki omogoča vpis na večino smeri fakultativnih študijev, smo morali prilagoditi strokovni dela učnega programa glede na obvezne splošne maturitetne predmete. Tako so bile pred časom iz učnega programa črtane ali v obsegu zmanjšane nekatere pomembne vsebine, ki v precejšnji meri prispevajo k tehnično-umetniški usposobljenosti baletnih plesalcev.

Na račun obveznih splošnih maturitetnih predmetov smo tako skoraj do popolnosti oklestili stilne plese, ki pomenijo začetek v razvoju baleta, karakterne plese, ki prispevajo k izoblikovanju plesalčeve osebnosti in karakterja, k poznavanju nacionalnih zgodovinskih plesov posameznih narodov, in ki jih konec koncev vključuje skoraj sleherna klasična baletna predstava, baletni repertoar, ki nudi splošno izobrazbo s področja poznavanja baletne literature, zapleteno in zahtevno baletno podržko, ki uči elemente plesa s partnerjem,  folkloro, sodobne baletne in plesne tehnike…, pa vsebine teoretičnih strokovnih predmetov kot terminologija baleta, zgodovina baleta, metodika baleta, anatomija, ter vsebine znanj, ki bi baletne plesalce učila priprav na predstavo, preventive pred poškodbami, okrevanja po poškodbah in druga.

Zaključimo lahko, da je torej učni program današnjega baletnega izobraževanja popolnoma podrejen splošnim maturitetnim predmetom, ki zasedejo zakonsko omejeno število učnih ur do mere, ki ne dovoljuje nujno potrebnega obsega učnih ur strokovnih programskih vsebin, s katerimi bi baletnega plesalca lahko izobrazili v pričakovano baletno umetniško osebnost ter mu nudili znanje, na podlagi katerega bi lahko osrednja slovenska baletna ansambla postavljala tehnično umetniške kriterije za nadaljnjo rast kvalitete ter s tem skrbela za kontinuiran razvoj Slovenske baletne umetnosti.

Smiselnost ustanovitve Akademije za balet lahko najdemo v izpolnitvi dveh pomembnih oziroma nujnih segmentov. Prvič ne bo omejevala količine strokovnega in splošnega znanja, saj za visokošolski študij ne veljajo zakonske omejitve po številu dovoljenih ur izobraževanja, drugič pa bo končno rešila leta pereč problem stopnje izobrazbe baletnih plesalcev ter jo izenačila z drugimi zahtevnimi intelektualnimi poklici.

 

Problem stopnje izobrazbe baletnih plesalcev:

Poklic Baletna plesalka/Baletni plesalec, je poklic, v katerem je pogoj za pričetek nastopa profesionalne plesne kariere izobrazba, ki ob zaključku šolanja v popolnosti doseže najvišjo stopnjo, ki jo izobraževalni sistem lahko nudi. Dejstvo, da je balet poklic mladih, za opravljanje katerega je celovito izobrazbo nujno pridobiti pred dvajsetim letom starosti, se pravi tedaj, ko se večina mladih šele odloča za vpis na študijske smeri oziroma za to, na katerem področju bodo v življenju delovali, je verjetno najbolj očitno, da je baletnim plesalcem na najvišji stopnji šolanja zagotovljena zgolj srednja izobrazba.

Če se zavedamo razlik med poklicem Baletna plesalka/Baletni plesalec in med večino drugih poklicev, je poklic Baletna plesalka/Baletni plesalec pravzaprav v celoti pomaknjen v prvo tretjino človekovega življenja in ga zaradi fizičnih telesnih omejitev, pogojenih s staranjem, ni mogoče opravljati dlje kot nekje do 45. leta starosti. Tako je že samo izobraževanje postavljeno v tisti čas človekovega razvoja, ko je telo edino pripravljeno sprejemati fizične ali anatomske deformacije, ki jih zahtevajo vsesplošno veljavni standardi v baletni umetnosti, ne da bi ga poškodovali do mere invalidnosti. Prav tako je opravljanje poklica Baletna plesalka/Baletni plesalec podrejeno izrednim psihofizičnim naporom, ki ne zahtevajo celega človeka le tedaj, ko opravlja dejavnosti, ki jih narekuje delodajalec, ampak tudi v večini časa izven delovnih obveznosti, saj je vzdrževanje telesne kondicije pogoj za uspešno opravljanje delovnih nalog.

Poklic Baletna plesalka/Baletni plesalec ima za razliko od ostalih poklicev sicer krajšo, a zato toliko bolj aktivno delovno dobo. Ker primerjalno za pričetek profesionalnega delovanja zahteva ravno toliko strokovne usposobljenosti kot jo zahtevajo najzahtevnejši poklici na svojih najvišjih nivojih, je upravičeno dejstvo, da je tudi pri nas potrebno baletnim plesalcem z zaključkom šolanja nuditi visoko izobrazbo, ki bo v marsikaterih pogledih prispevala k višji izobraženosti umetniškega kroga slovenske populacije, olajšala življenje baletnih plesalcev in prispevala k višji uveljavljenosti in cenjenju poklica pri nas.  

 

Izobraževalni sistem Akademije za balet:

Ko bi učenec zaključil osnovno izobraževanje (Osnovno šolo in Nižjo baletno šolo v trajanju 5 let oziroma 8 let: 6 – 8 let starosti = baletna ali plesna pripravnica, 9 – 14 let je Nižja baletna šola), bi se lahko po uspešnem sprejemnem izpitu, za katerega bi bila definirana zahtevana znanja, vpisal na Akademijo za balet, v enovit magistrski program »baletni plesalec oziroma baletna plesalka«, v trajanju petih let.

Akademija bi morala študentu ponuditi možnost priprave na splošno oziroma strokovno maturo, kot jo predvideva zdajšnja zakonodaja. Maturo bi moral študent opraviti pred uspešnim zaključkom petega leta izobraževanja, da bi se mu po zdajšnji zakonodaji priznal naziv »baletni plesalec oziroma baletna plesalka«. Po končani Akademiji za balet, bi se diplomanti enovitega magistrskega programa (bolonjski magisterij ali diplomanti po starem sistemu – priznana VII. stopnja izobrazbe) lahko zaposlili v baletnih ansamblih doma in po svetu, nadaljevali študij na tretji stopnji na Akademiji za balet (ta bi se vpeljal nekoliko kasneje in bi vključeval programe pedagogike, koreografije…) ali pa bi se po uspešno zaključeni maturi po zdaj veljavni zakonodaji vpisali na kateri koli drug študijski program.

Prva tri leta bi študij ob natančno zastavljenem obsegu praktičnih strokovnih predmetov (klasični balet, karakterni plesi, repertoar, sodobne plesne tehnike, folklora…) vključeval predavanja iz večine splošnih oziroma teoretičnih predmetov. Tako bi študenti znanje iz večine splošnih maturitetnih in strokovnih teoretskih znanj pridobili v tem obdobju, ko bi tudi opravili maturo. 

V četrtem in petem letu študija bi bilo teoretičnih predmetov manj, praktične strokovne vsebine pa bi potekale po načinu dela v profesionalnem baletnem ansamblu. To bi študente pravočasno navajalo na vsakodnevni bioritem v smislu fizičnega in psihičnega napora, tipičnega za poklic baletna plesalka/baletni plesalec. Tako se baletni plesalci pri vstopu v profesionalni baletni ansambel ne bi bili več primorani soočati z nenadnim šokom v obsegu fizičnega in psihičnega napora, kot se to od njih zahteva danes, ko pouk na Srednji baletni šoli nikakor ne dosega obsega dela v profesionalnem baletnem ansamblu. 

 

Zgled:

Pri kreiranju študijskega programa za Akademijo za balet, bi se bilo smiselno zgledovati po enem od preverjenih in funkcionalnih programov ali sistemov iz tuje prakse, ki baletnim plesalcem po končanem šolanju zagotavlja kvalitetno baletno izobrazbo, in ga prirediti našemu študijskemu sistemu ali načrtu. Primer je lahko Baletna šola Pariške opere, znana po tem, da izobražuje izredno kvalitetne baletne plesalce, ki oblikujejo vizualno enoten baletni ansambel – baletni zbor. Balet Pariške opere namreč velja za enega najboljših baletnih ansamblov v svetovnem merilu, zaposluje pa pretežno plesalke in plesalce, ki se izobrazijo na baletni šoli, ki deluje v sklopu ansambla. Po tem takem bi bil lahko tudi najlažje prenosljiv v slovenski baletni sistem, saj bi se morali zaradi geografske in populacijske majhnosti nagibati k pretežnemu zaposlovanje domačih baletnih plesalcev.

 

Profesorski kadri:

Problem pri oblikovanju oziroma uvedbi Akademije za balet lahko na prvi pogled predstavljajo profesorski kadri, saj trenutno še nimamo habilitiranih slovenskih baletnih pedagogov – profesorjev. Poleg tega ne moremo mimo dejstva, da slovenski baletno izobraževalni sistem že več kot deset let ne proizvaja kvalitetnih baletnih plesalcev, ki bi na podlagi zadostne količine pridobljenih znanj lahko v kratkem stregli potrebam po lastnem pedagoškem kadru.

Tako bi bilo v primeru predavateljev strokovnih baletno plesnih predmetov na samem začetku primerno razmišljati o habilitaciji izredno majhnega kroga starejših priznanih slovenskih baletnih umetnikov, ob njih pa v sistem pretežno vključiti tudi habilitirane uveljavljene pedagoške strokovnjake iz tujine. Ti bi bili v trenutku, ko bi pri nas uvajali program izobraževanja dobrih in kompetentnih profesorskih kadrov (pomanjkanje teh je nedvomno tudi posledica trenutno neprimernega baletno izobraževalnega sistema v Sloveniji, ki plesalcem ne nudi zadostnih znanj), nepogrešljiva prehodna alternativa, predvsem pa bi lahko pripomogli k efektivnejšemu reševanju vprašanja slovenskih baletnih pedagogov, ki bi s svojimi sposobnostmi in obsegom znanj izpolnjevali zahtevane kriterije za habilitacijo. Navkljub nuji po lastnem pedagoškem kadru pa vendarle ne smemo mimo dejstva, da zaradi populacijske majhnosti in pedagoške nerazvitosti na področju baletne umetnosti ne moremo računati, da bi v kratkem lahko imeli zgolj lastni slovenski habilitirani profesorski kader.

 

Zaključek:

Prvi korak k smiselni in za prihodnost slovenske baletne umetnosti nujni sistemski ureditvi celotnega področja domače baletne umetnosti, je težnja po smiselnem, funkcionalnem in predvsem dobrem izobraževalnem sistemu, ki bo plesalcem nudil pričakovano in z zastavljenimi standardi zahtevano strokovno izobrazbo, da bodo v prihodnosti lahko vzdrževali razvojno raven kvalitete, jo generacijsko nadgrajevali in tako prispevali k vse večji nacionalni zavesti o Slovenski baletni umetnosti. Ta je v zadnjem času v mnogih segmentih, med katere spada predvsem baletno izobraževalni sistem, skrenila iz utečene in kontinuirane razvojne poti, ki so jo začrtale predhodne generacije slovenskih baletnih umetnikov. Nacionalna baletna ansambla zaposlujeta vse manj slovenskih baletnih plesalcev, pretežno tistih, ki so končali eno od dveh osrednjih slovenskih baletno izobraževalnih ustanov. Posledično na prvi pogled dobimo vtis o upadu zanimanja za šolanje za poklic Baletna plesalka/Baletni plesalec, vendar pa realno z analizo današnje situacije lahko zaključimo, da ob množičnem vpisu otrok v Nižje baletne šole nikakor ne manjka zanimanja. Tako lahko drastično upadanje števila učencev na današnji srednji stopnji pripišemo zgolj strahu staršev, ki v baletnem poklicu danes ne vidijo svetle prihodnosti za življenjsko pot svojih otrok.  Če bomo uspeli Slovenski baletno izobraževalni sistem v prihodnje zgraditi tako, da bo sledil svetovnim standardom tehnične in umetniške kvalitete, bosta tudi slovenska baletna ansambla lahko s postavljanjem kriterijev strmela k višjemu nivoju kvalitete. Le tako si lahko obetamo ponoven razcvet nacionalne baletne umetnosti, ki ima ravno v Sloveniji zaradi dokaj majhne geografske velikosti in majhnega števila splošne populacije odlične pogoje, da sledi tistim državam, ki gojijo baletno umetnost na izključno ali vsaj pretežno domačih kadrih.

 

V zvezi z ustanovitvijo Akademije za balet, so bile do danes opravljene naslednje pomembnejše aktivnosti:

• Aprila 2011 je prispela pobuda Univerze v Ljubljani o ustanovitvi Akademije za balet. Pobuda je plod preteklih pogovorov in izmenjave mnenj o problematiki baletnega šolstva v Sloveniji.
• V drugi polovici aprila 2011 sta bila na Univerzi v Ljubljani dva sestanka, na katerih smo prišli do naslednjega zaključka: Akademija za balet bo nedvomno močno prispevala k razvoju Slovenske baletne umetnosti in njenega svetlejšega jutri. Možnost ustanovitve Akademije za balet se lahko v tem trenutku sprejme kot novo upanje, da baletna umetnost ponovno zasede pomembno umetniško pozicijo v nacionalnem kulturnem prostoru ter kot korak bližje k ponovni pridobitvi zaupanja s strani staršev v domači baletno izobraževalni sistem. Ob zavedanju, da se trenutni čas dolžine šolanja baletnih plesalcev nikakor ne sme podaljševati (z razlogom, da je balet umetnost mladih, ki morajo v profesionalni baletni ansambel vstopiti pred dvajsetim letom starosti), bo moral študijski program Akademije za balet študentom nuditi vrsto nujno potrebnih strokovnih praktičnih in teoretičnih predmetov, ob njih pa tudi  opravljanje mature, ki je pogoj za pridobitev visoke izobrazbe in bo morala biti vključena v študijski program.
• Na podlagi sklepov, spoznanj in zaključkov je Društvo baletnih umetnikov Slovenije pripravilo dopis o nujnosti ustanovitve Akademije za balet ter predlog organizacijske strukture, strukture profesorskega kadra ter smiselnost zgleda po učnem programu ene od uveljavljenih evropskih baletno izobraževalnih ustanov.
• aprila 2011 je potekal sestanek z rektorjem Univerze v Ljubljani, prof. dr. Radovanom Stanislavom Pejovnikom, na katerem se je seznanil s pogledi za ustanovitev Akademije za balet. Rektor Univerze v Ljubljani, prof.dr. Radovan Stanislav Pejovnik je pobudo podprl in izrazil strinjanje z ustanovitvijo. Predstavil je tudi dejstvo, da bi bila ustanovitev akademije v danem trenutku najlažja sprva v okviru Akademije za glasbo ali AGRFT (DBUS je izrazilo mnenje o smiselnosti vključitve v sklop AG), kot Katedra za balet, kasneje pa bi se preoblikovala v samostojno akademijo. Takšna pot oblikovanja nove akademije bi bila lažja tudi z ekonomskega vidika, saj bo potrebno poleg profesorskega kadra organizirati tudi nove prostore za izvajanje predvsem praktičnega dela pouka. V ta namen bo v kratkem dogovorjeno srečanje rektorja Univerze v Ljubljani, prof.dr. Radovana Stanislava Pejovnika, prorektorja za umetnost in dekana AGRFT Aleša Valiča, dekana AG, Andreja Grafenauerja, mag. Gregorja Jagodiča, Tomaža Rodeta, predsednika DBUS, Lojzke Žerdin in Vojka Vidmarja.

Prof. dr. Radovan Stanislav Pejovnik je bil seznanjen, da med Ministrstvom za kulturo RS in DBUS že potekajo dejavnosti v zvezi s problematiko baletnega šolstva v Sloveniji, ter da bo Ministrstvo za kulturo RS o pobudi za ustanovitev Akademije za balet seznanjeno in zaprošeno, da pobudo podpre, ter da se nadaljnje aktivnosti v zvezi z ustanovitvijo AB izvajajo v medsebojnem sodelovanju. Rektor Univerze v Ljubljani je pobudo podprl.

Slovenski koreograf, umetniški direktor Baleta SNG Maribor in član Društva baletnih umetnikov Slovenije Edward Clug je dobitnik letošnjega naprestižnejšega priznanja s področja baletne koreografije v Republiki Srbiji, poimenovanega po koreografu Dimitriju Parliću. Priznanje enkrat letno podeljuje Društvo baletnih umetnikov Srbije za najodmevnejšo koreografsko postavitev v preteklem letu. Edward Clug je priznanje prejel za koreografijo predstave Božanska komedija, v koprodukciji Grad teatra Budva in BITEF teatra Beograd, premiera pa je bila le šest dni pred podelitvijo nagrade.

11. novembra 2011 je bila jesenska premiera Minkusovega Don Kihot v koreografiji Krzysztofa Nowogrodzkega. Na premieri so v glavnih vlogah nastopili Anton Bogov kot Basilio, Tetiana Svitlična kot Kitri in Marin Turcu v vlogi naslovnega junaka, baletni ansambel SNG Maribor ter dijaki Konservatorija za glasbo in balet Maribor. Igral je simfonični orkester SNG Maribor pod taktirko Alekseja Baklana, stalnega gostujočega dirigenta mariborskega baleta.
Balet po literarnih motivih Cervantesovega romana Bistroumni vitez Don Kihot iz Manče ima v zgodovini klasičnega baleta posebno mesto, saj je prva v nizu mojstrovin romantičnega baleta, ki sta jo za carsko gledališče Bolšoj v Moskvi leta 1869 ustvarila skladatelj avstrijskega rodu Ludwig Minkus in francoski plesalec, baletni učitelj in koreograf Marius Petipa.

Na podlagi sodelovanja Univerze v Ljubljani, Ministrstva za kulturo RS in Društva baletnih umetnikov Slovenije v zvezi z oblikovanjem Akademije za balet sta bila v mesecu oktobru 2011 na Ministrstvu za kulturo RS organizirana dva sestanka, na katerih so prisotne seznanili z idejo o Akademiji za balet.
Na prvem sestanku sta Biserka Močnik, sekretarka za področje glasbene umetnosti na Ministrstvu za kulturo, in Tomaž Rode, predsednik DBUS, predstavila nastajajoči projekt vodstvoma obeh javnih zavodov, ravnatelju Mitji Bervarju in umetniškemu vodji baleta Ireku Mukhamedovu iz SNG Opera in balet Ljubljana, ter Danilu Roškerju, direktorju SNG Maribor.
Drugega sestanka so se udeležili še Edward Clug, umetniški direktor baleta SNG Maribor, predstavnici Konservatorija za glasbo in balet Maribor, direktorica Helena Meško in vodja oddelka baletne šole Helena Valerija Krieger, ter predstavnika Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, Dejan Prešiček, v. d. direktor, Matej Selan, v. d. direktor Višje baletne šole in Tanja Pavlič, vodja Srednje baletne šole. Z Ministrstva za šolstvo in šport sta prišla Boštjan Rozman Zgonc, vodja sektorja za višje šolstvo, in Marija Gregorc, sekretarka v sektorju za osnovno šolstvo, sodelovala pa sta še starosta slovenskega baleta, dr. Henrik Neubauer, Prešernov nagrajenec Vojko Vidmar in baletna pedagoginja Darja Sebastian.
Vodstvi SNG Maribor in SNG Opera in balet Ljubljana sta idejo podprli. Danilo Rošker, direktor SNG Maribor, je izrazil mnenje, da bi ustanovitev Akademije za balet ne le bistveno prispevala k prihodnosti slovenske baletne umetnosti, temveč tudi k javnim zavodom samim, pa tudi k promociji slovenskega baleta, če bo lahko nudila izobraževanje tudi tujim državljanom. Irek Mukhamedov, umetniški vodja baleta SNG Opera in balet Ljubljana, je bil mnenja, da je potrebno program akademije oblikovati na način, ki ne bo izobraževal zgolj baletnih plesalcev, ampak bo stremel k izobraževanju baletnih zvezd.
Predstavniki obeh konservatorijev za glasbo in balet načelno ne nasprotujejo trenutno zastavljeni ideji o ustanovitvi Akademije za balet, a imajo vrsto pomislekov in so bolj naklonjeni iskanju rešitev za potrebne strokovne spremembe v okviru obstoječega sistema, za katerega pa so na sestanku tudi sami ugotovili, da je zaradi veljavnih zakonskih predpisov veliko preveč tog. Nekako so se zavzeli za misel, da bi bil vpis na akademijo mogoč šele po zaključku baletnega šolanja na srednji stopnji, kar pa se zdi precej sporno.
Takšna ureditev bi namreč podaljševala izobraževanje baletnih plesalcev vsaj za štiri leta, kar bi pomenilo, da bi si lahko baletni plesalci visoko izobrazbo pridobili štiri leta pozneje, kot je predvideno v trenutno zastavljenem načrtu o ustanovitvi Akademije za balet. Večina ostalih prisotnih je takšnemu sistemu nasprotovala z argumentom, da je baletnim plesalcem z upoštevanjem njihovega kratkega umetniško-ustvarjalnega obdobja, ki je vezano na starost, v Sloveniji nujno potrebno zagotoviti možnost visoke izobrazbe, preden dosežejo dvajseto leto starosti, in jim s tem omogočiti čim daljše umetniško življenje na baletnem odru.

Na predlog Društva baletnih umetnikov Slovenije in občine Mokronog – Trebelno je predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk 11. julija 2011 z visokim državnim priznanjem, Redom za zasluge, odlikoval slovenskega baletnega umetnika Janeza Mejača za njegov vsestranski prispevek k slovenski baletni in gledališki umetnosti.
V obrazložitvi je dr. Danilo Türk zapisal: »Janez Mejač, mojster baleta, pedagog, režiser, organizator in vodja, je v naši državi ne samo široko znan, ampak deležen številnih priznanj za umetniško delo. Tem priznanjem se današnje odlikovanje pridružuje, pri čemer pa je pri tem odlikovanju in njegovi obrazložitvi v veliki meri v ospredju organiziranje in neposredno delo za druge – poleg lastne umetniške ustvarjalnosti in velike izrazne moči – delo za druge z namenom, da bi umetnost vzljubili, da bi jo sprejeli kot smiselni del osebne identitete in verjeli vanjo. Janeza Mejača lahko mirno prištevamo, poleg njegovih vrhunskih umetniških dosežkov, v skupino najučinkovitejših menedžerjev in pedagogov na umetniškem področju. In če smo se na umetniškem področju navadili na izraz pedagog, se moramo navaditi tudi na izraz menedžer in prepoznati, med tistimi vrhunskimi umetniki, ki so pokazali tudi menedžerske sposobnosti, te sposobnosti cenimo kot samostojno, pomembno vrednoto, za katero je prav, da jo naša družba v polni meri prizna.«
 

Balet SNG Maribor se je odpravil na gostovanje v Sankt Peterburg, kjer je 19. junija 2011 s predstavo Radio and Juliet Edwarda Cluga nastopil v gledališču Mariinski v okviru gala baletnega koncerta Denisa Matvienka. Predstava je potekala v okviru znamenitega festivala Zvezde belih noči.
Na glasbo Radioheada, enega najvplivnejših angleških alternativnih rockbendov preteklega stoletja, je Clug ustvaril koreografijo v ostrem, jasnem in visokokinetičnem gibalnem slogu, ki se ob videoprojekcijah abstraktno sklicuje na klasične prizore iz Shakespearove tragedije Romeo in Julija, vključno z Mercutievo smrtjo, poroko in plesom v maskah. Ob Edwardu Clugu plešejo še Demetrius King, Matjaž Marin, Tiberiu Marta in Gaj Žmavc, ob njih pa nastopata še Denis in Anastasia Matvienko.
Festival Zvezde belih noči je eden popularnejših in veličastnejših glasbenih forumov. Leta 1993 ga je ustanovil Valerij Gergijev, umetniški direktor gledališča Mariinski, ki pravi, da ga je v imenu gledališča in njegovih umetnikov zasnoval kot glasbeno darilo Sankt Peterburgu. Od vsega začetka so se programsko osredotočali na vrhunske umetniške stvaritve in občinstvu odkrivali redko izvajana ali nezasluženo pozabljena dela.
Festival vse od svoje ustanovitve pridobiva na moči, popularnosti in mednarodni prepoznavnosti, njegovo trajanje pa se je z nekdaj desetih dni podaljšalo na tri mesece. Program vsako leto zajema najboljše operne in baletne uprizoritve, velika simfonična dela, vrhunce komorne glasbe in nove premiere.
Festival se imenuje po belih nočeh, kratkotrajnem poletnem pojavu, ko sonce v Sankt Peterburgu ne zaide. Lepota belih noči prispeva k posebnemu vzdušju, ko občinstvo ob polnoči stopi iz znamenitega gledališča v dnevno svetlobo in se sprehaja med slikovitimi ulicami.
Gledališče Mariinski sodi med najprestižnejše gledališke institucije na svetu. Ustanovili so ga leta 1783 po dekretu Katarine Velike z namenom, da bi uprizarjali prve ruske opere in najboljša dela svetovno znanih skladateljev. Sedanja gledališka stavba na Gledališkem trgu je bila odprta leta 1860, kjer je, obdano z veličastnim gledališkim dekorjem, s čudovitimi belimi skulpturami in razkošnimi lestenci, potekalo zlato obdobje operno-baletne zgodovine v Sankt Peterburgu, ko so na njenem odru ustvarjali umetniki, ki so odločujoče vplivali na razvoj gledališke umetnosti; na baletnem področju so to bili Marius Petipa, Michel Fokin, Anna Pavlova, Vaslav Nijinsky, Galina Ulanova, Rudolf Nurejev, Mihail Barišnikov in drugi. V času Sovjetske zveze se je gledališče preimenovalo v Kirov, po njenem razpadu pa si je gledališče ponovno nadelo predrevolucionarno ime Mariinski, po soprogi carja Aleksandra II., Mariji Aleksandrovni.

Premiera baletnega večera Vidnonevidno, sestavljenega iz Septeta, Miniatur in Serenade, je bila junija v SSG v Trstu. Kot je zapisal umetniški vodja Irek Mukhamedov, ki se je podpisal pod koreografijo Septeta na glasbo A. Thomasa, so bili trije deli treh različnih skladateljev, treh časovnih obdobij in treh različnih koreografskih slogov plesa – klasičnega, sodobnega in neoklasicističnega – združeni v enoten umetniški koncept, katerega cilj je osmisliti glasbo in jo skozi ples napraviti vidno. Miniature je koreografiral Juanjo Arques na glasbo M. Lipovška, Serenade P. I. Čajkovskega pa so celovito umetniško delo svetlobe, barve, glasbe in plesa večnega mojstra Balanchina. V vodilnih vlogah so se predstavili naši baletni solisti.

---

SNG Opera in balet Ljubljana, ki že peto leto zapored deluje izven svoje matične hiše, ki je v prenovi, je svojo poslednjo baletno premiero v sezoni 2010/2011, uprizorila v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu.

Baletni večer z naslovom VIDNONEVIDNO sestavljajo trije deli.

Prvi je Septet po baletni glasbi iz opere Francesca iz Riminija Ambroisa Thomasa. Koreograf Irek Mukhamedov je svojo koreografsko postavitev poimenoval na podlagi sedmih glasbenih stavkov in sedmih baletnih plesalcev, ki bodo na odru poustvarili njegovo doživljanje glasbe.

---

Drugi del triptiha bo svetovna premiera Miniatur za godala po glasbi Marijana Lipovška; koreografijo za osem plesalcev je podpisal Juanjo Arques, ki poskuša skozi glasbo kombinirati različna razpoloženja in občutja in jih asociativno povezati z različnimi pomeni, ki se skrivajo v njej. Poleg podlage, ki jo tvori harmonično ravnovesje vsebine in oblike tega glasbenega dela, je bil glavna gonilna sila pri ustvarjanju koreografije skladateljev kompozicijski slog, v katerem se zrcalijo vplivi neoklasicizma, neoromantike in ekspresionizma. Namen te zaokrožene stvaritve je, da po eni strani skozi glasbeno partituro ponazori slovensko nacionalno identiteto ter jo po drugi poveže z mednarodno identiteto plesa, ki pa jo ponazarja v njej uporabljeni gibalni jezik.

---

Večer bo v klasičnem slogu sklenila Serenada z glasbo Petra Ilijča Čajkovskega po koreografiji prvega baleta, ki ga je George Balanchine ustvaril leta 1952 v ZDA in je postal ključni del klasičnega baletnega repertoarja mnogih baletnih odrov po svetu. Pri vseh delih triptiha bodo nastopili solisti baletnega ansambla in glasbeniki orkestra SNG Opera in balet.