SNG Opera in balet Ljubljana, 20. april 2017

11.45 – 13.00 Baletna konferenca na temo “Izgradnja mreže sodelovanja baletnih ansamblov in medsebojna sodelovanja baletnih ansamblov s področja bivše Jugoslavije”

1. Pozdravni nagovor: Tomaž Rode, predsednik DBUS – tudi vodi konferenco
2. Pozdravni nagovor: Sanja Nešković Peršin, direktorica baleta SNG Opera in balet Ljubljana
3. Edina Papo: “Sječanja baletske konferencije u Sarajevu 2016. godine”
4. Tomaž Rode: predstavi prvo temo baletne konference 2017 in iznese osnovne smernice vezane na temo
5. Diskusija: ga. Sanja Nešković Peršin, direktorica baleta SNG Opera in balet Ljubljana
6. Diskusija: ga. Olga Pango, direktorica baleta MNP Skopje
7. Diskusija: ga. Belma Čečo Bakrač, direktorica NP Sarajevo
8. Diskusija: g. Konstantin Kostjukov, direktor baleta NP Beograd
9. Diskusija: g. Leonard Jakovina, direktor baleta HNK Zagreb
10. Diskusija: g. Igor Kirov, direktor baleta HNK Split
11. Diskusija: g. Edward Clug, direktor baleta SNG Maribor
12. Diskusija: ga. Edina Papo, direktorica Balet festa Sarajevo
13. Replike: splošna diskusija
14. Zaključek: oblikovanje zaključka.

• 13.00 – 14.00 ODMOR

14.00 – 15.30 nadaljevanje Baletne konference na temo: “Soočanje posameznih baletnih ansamblov s področja nekdanje Jugoslavije s problemi odhoda baletnih plesalcev v pokoj”

1. Tomaž Rode predstavi drugo temo baletne konference 2017
2. Diskusija: ga. Sanja Nešković Peršin, direktorica baleta SNG Opera in balet Ljubljana
3. Diskusija: ga. Edina Papo, direktorica Balet festa Sarajevo
4. Diskusija: ga. Olga Pango, direktorica baleta MNP Skopje
5. Diskusija: ga. Belma Čečo Bakrač, direktorica NP Sarajevo
6. Diskusija: g. Edward Clug, direktor baleta SNG Maribor
7. Diskusija: g. Igor Kirov, direktor baleta HNK Split
8. Diskusija: g. Leonard Jakovina, direktor baleta HNK Zagreb
9. Diskusija: g. Konstantin Kostjukov, direktor baleta NP Beograd
10. Replike: splošna diskusija
11. Zaključek.

Vsebinski povzetek konference:

Na povabilo Tomaža Rodeta, predsednika Društva baletnih umetnikov Slovenije in umetniške vodje baleta SNG Opera in balet Ljubljana, Sanje Nešković Peršin, so se na srečanju v Ljubljani zbrali vodje baletnih ansamblov HNK Zagreb – Leonard Jakovina, HNK Split – Igor Kirov, NP Beograd – Konstantin Kostjukov, MNT Skopje – Olga Pango, NP Sarajevo – Belma Čečo Bakrač, SNG Maribor – Edvard Clug, ob njih pa še direktorica sarajevskega baletnega festivala Edina Papo ter gostitelja Sanja Nešković Peršin in Tomaž Rode. Kot gostji sta sodelovali predstavnica Ministrstva za kulturo Metka Šošterič in predstavnica sindikata ljubljanskega baletnega ansambla Ksenja Kovač.

Konferenca je bila le uvod v dvodnevno druženje, ki so ga plesalci, zbrani iz omenjenih ansamblov, ozaljšali z baletnim koncertom Srečanje baletnih umetnikov nekdanje Jugoslavije.

Oba gostitelja sta v uvodu pozdravila sodelujoče in izpostavila pomembnost konference, ki je v bistvu nadaljevanje leta 2015 v Sarajevu organiziranega srečanja, katerega pobudnica je bila Edina Papo, nekdanja prvakinja in vodja sarajevskega baleta. Njena želja je bila ponovno povezati baletne ansamble nekdanje skupne države, vzpostaviti sodelovanje na umetniški in tehnični ravni, izmenjati izkušnje umetnikov vpetih v nepredvidene življenjske okoliščine, predvsem pa, kot se je izrazila tokrat, »spojiti, kar je izgledalo nespojljivo«. Umetniki morajo preizkušati odre širom po svetu, naše nekdaj bogato prepletanje z dogodki, kot tokratni v Ljubljani, pa prinašajo izjemno umetniško vrednost v vsakdanjo rutino baletnih plesalcev. Geografski povezanosti se težko odrečeš, saj kot je ugotovila Edina Papo, smo umetniško »bespovratno zajedno«, gostiteljema pa izročila priložnostna darila, v želji, da srečanja kot tokratno ne zamrejo.

Voditelj srečanja Tomaž Rode je goste pozval, naj vsakdo predstavi svoj baletni ansambel. V intenzivni in zelo dolgi diskusiji so izpostavili nekaj ključnih tem in s tem povezanih problemov, ki tarejo kar vse baletne ansamble. Izkušnje so res različne, a problemi podobni. Praviloma se balet predstavi na eni, dveh, izjemoma treh premierah letno, tako klasičnih kot sodobnih, stalno na repertoarju pa imajo najmanj tri do štiri klasične balete. Največ težav imajo v BiH, kar je zaradi pretekle vojne razumljivo. Spopadajo se s problemom pomanjkanja baletnih plesalcev, zato vabijo tujce, sodelujejo z beograjskim baletom … Prizadet je njihov celotni baletni sistem, željeno stanje pa bo mogoče vzpostavili le z velikimi napori.

Število plesalcev v posamezni državi in gledališču se giblje od najmanj 26 v Sarajevu do 90 v Beogradu. Številke morda zvenijo 

impozantno, a se kmalu pokažejo problemi zaposlovanja, upokojevanja in nezmožnost zaposlovanja mladih plesalcev. Zakonodaja določa natančno število delovnih mest v baletnih ansamblih in zato posledično onemogoča širjenje, medtem ko nekako tretjino do skoraj polovice plesalcev v posameznem gledališču sestavljajo starejši od štirideset let in več, ki glede na zahteve repertoarja niso in ne morejo biti aktivni sestavni člen predstav, čeprav imajo zaposlitve za nedoločen čas. Upokojitvam se zaradi praviloma nizke osnove za pokojnino izogibajo, ostajajo in v bistvu »zasedajo« mesta mlajšim, perspektivnim plesalcem. Glede na trend v Evropi in po svetu se bodo zaposlitve za nedoločen čas sčasoma morale spremeniti v zaposlitve za določen čas, oziroma bo po koncu aktivne odrske kariere plesalcem potrebno zagotoviti opcijo prezaposlitve, prestrukturiranja v asistente, koreografe, pedagoge ali usmeritev v povsem nove izzive, seveda z državno pomočjo subvencioniranja novega izobraževanja.

Po svoje zaželjena, a za balet nacionalnega pomena včasih ne ravno idealna rešitev, so zaposlovanja tujcev, predvsem moških plesalcev. 

Nekateri se povsem integrirajo v lokalno sredino, a se problemi izpostavijo pri formalni papirologiji. V BiH plesalcev ne morejo zaposliti, če ti nimajo urejenega stalnega bivališča, prav tako ne morejo nostrificirati diplom od drugod. Beograjski vodja je izpostavil socialni vidik takih omejevanj, saj tuji plesalci ne morejo do stanovanja, bančni krediti so zanje nedosegljivi. Enako je s priznavanjem izobrazbe. V Sloveniji je nekoč interno veljajo, da so baletnim plesalcev v solo zboru oz. baletnim solistom v času aktivnega plesanja priznavali višjo oz.visoko stopnjo izobrazbe. Težave so tudi zaradi zakonskih določil, ki zahtevajo izobrazbo, ki je s končano srednjo baletno šolo, neustrezna. V Makedoniji npr. na sploh težko zaposlijo kogarkoli brez visoke izobrazbe, skoraj nemogoče pa je razložiti, da bi se na državni ravni razumel problem pravzaprav peščice ljudi, ki se jih v sistem ne da umestiti, saj je baletna specifika politiki nerazumljiva in je zato ne želijo upoštevati.

Pomembno ugotovitev je povzel Leonard Jakovina iz HNK Zagreb, ki je poudaril, da se vodje baletnih ansamblov pravzaprav ukvarjajo s socialnimi vidiki in statusi plesalcev, rešujejo probleme preživetja, stanovanja, zdravstvenega zavarovanja, namesto, da bi se posvetili strokovnemu napredku plesalcev in ansamblov! Seveda vse zaradi nerazumevanja državnih institucij, ki baleta ne znajo izvzeti iz suhih okvirov zakonodaje ter ga obravnavati kot specifično umetniško vejo, ki se razlikuje od drugih umetnosti in poklicev. Pereč problem je tudi baletno izobraževanje. Glede na visoko informiranost staršev, kot je izpostavil Leonard Jakovina, se mnogi talentirani učenci izgubijo, ker se odločijo za druge poklice, saj jih slabe možnosti zaposlitev v baletnih ansamblih odvrnejo od dokončanja baletnega šolanja. Otroci se praviloma šolajo od desetega do osemnajstega leta, ko šolanje končajo pa zakonske osnove za zaposlitev ni, ob tem pa se ta celo sankcionira. Balet je pač ob rojstvu dodeljeno poslanstvo izbrancev, z njim morajo zaradi specifike poklica začeti v zgodnji mladosti, do odra pa se morajo prebiti dokler so mladi, estetsko gledljivi in občudovani. Ker pa baletna umetnost kot specifična poklicna veja v nobeni od držav nekdanje Jugoslavije ni upoštevana, je vključevanje mladih plesalcev najbolj odvisno od iznajdljivosti vodij baletnih ansamblov. Morda bi se morali zgledovati po državah kot je npr. Avstrija, v kateri plesalce dunajske baletne akademije po zaključku študija najprej zaposlijo v t.i. ansambel mladih plesalcev, ki je v svojem delovanju tesno povezan z baletom Dunajske državne opere. Tak način zaposlovanja mladim plesalcem omogoča normalno pridobivanje neprecenljivih izkušenj, s katerimi se po letu ali dveh z lahkoto vključijo v delo “velikega” baletnega ansambla. V Sloveniji je s takšnim namenom leta 2014 zaživel »Mladi slovenski balet«, ki ga je na podlagi evropskih zaposlitvenih skladov uveljavil DBUS v sodelovanju z ljubljanskim in mariborskim gledališčem, a je žal po letu in pol njegovo delovanje zamrlo, saj država ni zagotovila sredstev za nadaljnje delovanje. Izpostavljena je bila tudi smiselnost zaposlovanja določenega števila diplomantov domačih baletnih šol, kar bi zagotovilo nacionalno identiteto posameznega baletnega ansambla, vendar so takšne možnosti trenutno neizvedljive zaradi omejevanja zaposlovanja.

V vseh državah nekdanje Jugoslavije so znotraj baletnega izobraževanja pereč problem tudi baletni učitelji. Nekakšna logična pot baletnega plesalca – solista, bi se namreč že pred njegovo upokojitvijo morala nadgraditi z dodatnim pedagoškim izpopolnjevanjem, njegova strokovna pot pa bi se po končani aktivni odrski karieri tako nadaljevala z delom z mladimi, torej s poučevanjem v baletni šoli. Takšen način bi omogočal nemoten pretok mladih baletnih plesalcev v ansamble, hkrati pa bi pomenil pravilno in s strokovnega vidika normalno poklicno pot baletnih plesalcev, ki so se z vidika lastne strokovne kvalitete prebili v profesionalni baletni ansambel, v času odrskega ustvarjanja pa pridobili neprecenljive izkušnje, nujne za delo na področju baletne pedagogike. Namesto tega pa je trenutno stanje paradoksalno. Večina baletnih diplomantov po zaključku šolanja ne dobi mesta v gledališču, ker želijo ostati v baletu pa tako prikrajšani za strokovne in odrske izkušnje, ki jih lahko pridobijo izključno z delom v profesionalnem baletnem ansamblu začnejo poučevati. Posledice takšne večletne prakse v vseh državah nekdanje Jugoslavije so danes več kot jasne, zato bi se moral sleherni sistem neobhodno nadgraditi v smeri ne le usposabljanja baletnih pedagogov na državni ravni, temveč tudi določil, kdo se za področje baletnega poučevanja sploh lahko odloči. Nekatera gledališča imajo baletne studie, od koder črpajo bodoči kader plesalcev, vendar se pri tem soočajo s problemom pridobitve uradne izobrazbe plesalcev, zato se pri takšnih opcijah kratkoročnega usposabljanja izpostavi upravičenost dragega sistema izobraževanj.

Nekaj pozitivnih misli je v pogovor vnesel Igor Kirov, ki vodi balet HNK Split. Prav dalmatinska lokacija, prisotnost morja, sonca pritegne plesalce, tudi tujce, ki se v veliki meri integrirajo v sproščeno družbo. Je najmlajši med prisotnimi vodji, a prodoren, živahen, poskuša vnesti dobro voljo tudi z gostovanji baletnih predstav po Evropi, pa seveda po državah bivše Jugoslavije, kar mu trenutno tudi uspeva. Edvard Clug iz mariborskega baleta se je pridružil razmišljanjem o težavah zaposlovanja in starejših plesalcih, v polni meri se povezujejo z Ljubljano, glede upokojevanja pa z DBUSom. Njihovo gledališče je trenutno v finančni sanaciji, zato še težje ohranjajo višino osebnih prejemkov honorarno zaposlenih baletnih plesalcev za določen čas. Na splošno je poudaril, da takšna problematika zahteva še velike napore pri vzdrževanju strokovne kvalitete ansambla. 

V drugem delu pogovora so se dotaknili možnosti konkretnega sodelovanja baletnih ansamblov. Načeloma vsi pozdravljajo kakršnokoli obliko medsebojnega sodelovanja, tako v smislu gostovanj, koprodukcij, gostovanj solistov, celotnih ansamblov pri večjih projektih, kakor tudi posojanja kostumov in scene za praviloma drage klasične balete, saj so sodobne postavitve morda bolj individualne, minimalistične in specifične, zato za sodelovanja niso toliko zanimive. 

Edina Papo je na podlagi nekaterih že realiziranih gostovanj, npr. Baleta HNK Zagreb v Sarajevu poudarila, da tradicija klasičnega baleta ne pozna meja in zaživi prav ob izmenjavi kvalitete, vzdrževanja repertoarja in lepote baletnega bogastva. Prav po sarajevskem srečanju pred letom dni danes že potekajo izmenjave in gostovanja baletnih predstav in plesalcev. Nekako pa je le potrebno definirati stroške, ki ob tem nastanejo, predvsem če gre za logistiko gostovanja celovečernih baletnih predstav. 

Zbranim se je pridružila predstavnica baletnega sindikata iz Ljubljane, Ksenja Kovač, ki je predstavila slovenske izkušnje s spreminjanjem pogojev upokojevanja plesalcev, vnovično uvedene dodatne delovne dobe v obsegu leta in pol za leto dela in vseh problemov povezanih tako s pogoji za pridobitev pokojnine kot z njeno finančno višino. Predlagala je, da bi morda tudi v drugih državah nekdanje Jugoslavije sledili podobnim vzorcem, kar bi zagotovo pripomoglo k njihovi uspešnejši realizaciji. 

V nadaljnji razpravi so se pokazale tudi precejšnje razlike v višini plač in pokojnin, ter razmišljanja o različnih a podobnih modelih, ki bi bili funkcionalni in baletnih plesalcev nebi prizadeli v takšni meri, kakršni smo ji priča danes.

Konferenca je botrovala zaključku, da je baletnim plesalcem nujno potrebno vrniti dostojanstvo, ki ga po odplesanih letih na odru morajo biti deležni, in sicer tudi z vidika zakonskih odredb in višin pokojnine, čeprav se je pri tem potrebno zavedati, da je to proces, ki žal ne bo hitro rešljiv. Z namenom vzpostavitve normalne strokovne funkcionalnosti baletnih ansamblov je nujno potrebno čimprej celovito razrešiti uganko starejših plesalcev in njihovega upokojevanja, kakor tudi uvajanja in posledično zaposlovanja mladih, perspektivnih plesalcev. Še naprej je potrebno jasno opozarjati na težave, ki so se že pokazale, v kratkem pa lahko vodijo celo k razpadu sistema, še posebej če mladim še naprej ne bo zagotovljenih možnosti zaposlovanja, saj bo kmalu večina plesalcev v ansamblih prestara za normalno opravljanje zahtevnega baletnega dela.