Po lanskoletni premieri baletno-glasbene pravljice Babica in lonec pravljic, ki je nastala v sodelovanju Društva baletnih umetnikov Slovenije in baletnega oddelka ter simfoničnega orkestra Glasbene šole Kranj, zanimanje za ogled ne pojenjuje. Predstavo, za katero se je pod scenarij, režijo in koreografijo podpisal Tomaž Rode, glasbo, ki jo izvaja simfonični orkester, pa v tesnem sodelovanju s koreografom zložil mladi slovenski skladatelj Jaka Jerina, so tako januarja 2013 petkrat uprizorili v Prešernovem gledališču Kranj. V predstavi je ob spremljavi simfoničnega orkestra pod taktirko Tomaža Kukoviča nastopil celoten baletni oddelek Glasbene šole Kranj, vlogo Babice je ustvarila Nadja Strajnar Zadnik, Volka pa Vid Zadnik. Za tehnično in umetniško izvedbo je poskrbela Daša Skrt. Zaključimo lahko z mislijo o pomembnosti tovrstnih predstav za otroke, morda mnoge bodoče baletne plesalce. O tem najbolj zgovorno pravi dopis, ki ga je na Glasbeno šolo Kranj poslal kritik dr. Franc Križnar, ki je zapisal: »Glasbeno baletno pravljico Babica in lonec pravljic, ki sem jo videl in slišal (skupaj z vnukom Timotejem, 6 let) v sredo, 30. januarja 2013, v kranjskem Prešernovem gledališču, mi je dala toliko pomislekov, razmislekov …, da si ne morem kaj, da ne bi ob tej priliki napisal slednje: šlo je za veliko več kot za izključno podaljšano roko metodično-didaktičnega pristopa mladih izvajalcev, ki jim lahko samo pridih davnih, davnih časov v Kranju komaj kaj pomeni; gre namreč za čas, ki mu je kranjska glasbena šola lahko strela le v oddaljenih časih. Danes pa je to popolnoma nova resnica, nova lepota, dosežki številnih mladih in neobremenjenih generacij, ki jim očitno samo muzika še kaj pomeni. Dirigent Kukovič, ki je, očitno podvržen režiji in scenografiji, postavil šolski simfonični orkester kar na odprto sceno, je bil zato še toliko bolj obremenjen. Že glasba, sestavljena in odigrana z vsemi profesionalnimi ustvarjalnimi in poustvarjalnimi elementi in zakonitostmi, je bila eno, njeni poustvarjalni dosežki pa navkljub številnim zakonitostim (glasbenega) odra, konkretno: plesa in petja in še govora, pa seveda na najvišji ravni izvajalskih zakonitosti. Potem pa še to, da se je znotraj takih stavčnih in izvajalskih sprememb (agogika, dinamika, intonacija, ravnovesja in orkestrske barve …) ves čas dogajala neke vrste spremljevalna zahtevnost takega ali drugačnega obnašanja in nastopanja solistov, ansamblov … je še toliko težje razumljeno v skrajno pozitivno ocenjeni predstavi. Naj mi preostali izvajalci in sodelujoči ter podpisniki te predstave ne zamerijo, ker se kot glasbeni kritik tokrat osredotočam na glasbeni del celotnega glasbeno-plesnega projekta, kajti v tem odlično ocenjenem delu zagotovo niso zaostajali za orkestrom, pevkami in pevci ter seveda glasbenim vodjem Tomažem Kukovičem; konec koncev so vsi morali biti ves čas na pravem mestu, da je celotna predstava več kot uspela. Po glasbeni strani pa je bil vse tole zagotovo presežek dosežkov (osnovne) glasbene šole na področju glasbeno-plesne in pevske dejavnosti, zlasti še na področju orkestrskega muziciranja v gledališču. To je na koncu koncev zagotovo že mejilo na povsem profesionalne rezultate.«