12. GALA VEČER NOVIH BALETNIH KOREOGRAFIJ NA SLOVENSKO GLASBO
Portorož, Avditorij Portorož, nedelja, 4. november 2012, ob 19.00
Društvo baletnih umetnikov Slovenije je v soboto, 3.11.2012 v Cankarjevem domu v Ljubljani že tradicionalno predstavilo nekaj novih baletnih koreografij na slovensko glasbo. Ponovitev je bila takoj naslednji dan v Avditoriju Portorož, sledili bosta še ponovitvi v Prevaljah in Mariboru.
Letošnji večer je oblikovalo 8 koreografov, ki so ustvarili osem novih koreografij.
Didona Abbandonata na glasbo Giuseppeja Tartinija je premierno zaživela v sklopu baletnega večera Ludus Saltatorius 2012 že v portoroškem Avditoriju aprila letos, vendar je koreografija Mitje Popovskega vsekakor postavitev, ki je našla mesto tudi na tem gala večeru. Ob živi spremljavi violinistke Mance Rupnik in pianista Jana Severja, saj je Tartinijeva virtuoznost izziv predvsem za violiniste, so zaplesali Petra Zupančič, Klara Lainšček in Jan Ravnik. V zgodbi skozi nedolžno poigravanje misli dveh mladih deklet o istem fantu dogajanje prehaja iz posnetega filma in nagajivega plesa na odru.
Furlanov cvet v koreografiji Siniše Bukinca, izvedbi Angela Menolascina in na glasbo Aleksandra Ipavca je v programski knjižici pospremljen z naslednjimi mislimi: »Ko se snidemo z rojaki s hribov na vzhodu, se zgodi nov svet. Takrat ni lepšega kot sleči suknjič, zrahljati kravato, sesti za mizo in kakšno reči. A takrat se nič več ne pogovarjamo o umetnosti. Kako to? Ej, to ti je umetnost. Potem pa glej, da domov ne prideš brez rože. Jo boš potreboval.«
Glasba Laren Polič Zdravič in koreografija Jasne Zavodnik ter izvajalki Evin Hadžialjević in Špela Tovornik so prispevali Going, going, gone. »Ste že imeli kdaj občutek letečega zmaja, ki drvi proti steni, bruha ogenj, brca v prazno in se levje bori, samo zato da gre naprej? In gre naprej samo zato, da se v vzvišeni bitki megle in zvezdnega prahu rojevajo nove galaksije, prazni preluknjani lonci, proti konci. Veličastni zmaj je izstreljen med zvezde, največji GREIes, čudovito.Iti je enako E.T. Hhhhh. Itite z nami!«
Koliko ljubezni je naslovila svojo koreografijo Alena Medič, ki nas je na glasbo Mateje Blaznik kar sama popeljala v nežno romantično vzdušje svetlobe in teme v toploto ter toplino odrskega vzdušja – »začnemo, končamo, imamo, delimo, nam manjka, ne vidimo. dobimo, sprejmemo, čutimo, prenesemo, ustvarimo… »
Mitja Popovski je prispeval še eno koreografijo z naslovom Tvoj lastni obraz, ki ga je posvetil 30.obletnici smrti ene največjih slovenskih igralk Duše Počkaj, saj je povzel glasbo iz njenih šansonov.
Trem plesalcem iz njegove prve koreografije se je pridružil še Matevž Česen.
»Ljudje od nekdaj hrepenimo po moči, da bi lahko zavrteli čas nazaj, popravili stare napake in začeli znova.Na žalost je realnost drugačna in na koncu nam preostane le spopad s tem, kar imamo.Za pripoved sem si izbral besedilo Gregorja Strnioše, ki išče smisel v krutem odporu, absurdu in obupu, na drugi strani pa ga preveva čudovita toplina glasu genialne Duše Počkaj«.
Vedno znova vesela in nepredvidljiva Tetiana Svetlyčna je na glasbo Luke Uršiča v preprosti oblekici živahnih barv koreografijo Ustvari si svoje življenje predstavila na svojstven način poln optimizma. Barvni krogi zarisani z reflektorji so bili postaje življenja, kjer se vsak zase ustavi, usvtarja ali pa uide. V programski knjižici je povzela misel Johna Ruskina «Glej na vsako jutranjo zoro kot na začetek novega življenja in na vsak sončni zahod kot na njegov konec. Naj bodo vsa ta kratka življenja zaznamovana z dobrimi dejanji, pridobljenim znanjem in premagovanjem samega sebe«.
Na glasbo Marjana Mozeticha je zaživela koreografija Otroka zvezd Siniše Bukinca in v izvedbi Dane Petretič in Angela Menolascina.
»Nekaj se bo zgodilo, še preden se bodo zarisale razpoke na tvojih zarjavelih verigah. Pojavilo se bo izpod zmešnjave neštetih vozlov, ki dušijo in ne dopuščajo ničesar. Naval ogromne sile, močnejše od nepredstavljivega, ti bo drzno razblinil misli, obolele od negotovosti in strahu.Utopila te bo tišina, še preden…Tišina, tako gosta, da ti bo v hipu izbrisala trušč in bobnenje iz spomina.«
Tango, prosim! sta tudi na glasbo Aleksandra Ipavca ustvarila in zaplesala Rosana Hribar in Gregor Luštek. »Ljubezen in seksualnost naj se umakneta zapeljevanju. Ljubezen sili k izpovedi, k transparenci, tj.obscenosti, zapeljevanje pa ohranja skrivnost. Ljubezen blebeče, zapeljevanje molči, ljubezen je krščanska in uboga zakon, zapeljevanje je pogansko in upošteva pravila igre.(Akceleracija Jeana Baudrillarda)«. Njuno izpiljeno gibanje, umetniški potencial in prepričljivost so bili prava poslastica za konec baletnega večera.