Sežana, 4. – 6. februar 2011

REZULTATI 10. TEKMOVANJA BALTEK:

1. KROG – petek, 4. 2. 2011
Kategorija I.a       Kategorija I.b     Kategorija II.a     Kategorija II.b

KONČNI REZULTATI – sobota, 5.2.2011
Kategorija I.a       Kategorija I.b     Kategorija II.a     Kategorija II.b

V baletni umetnosti so prav posebej zapletena, saj dolžina grand jetéjev in globina pliéjev nista merljivi s štoparico ali centimetri, pa vendar ostajajo del baletne realnosti. Najbolj znana svetovna tekmovanja v Varni, Moskvi in Jacksonu štejejo jubileje v visokih dvomestnih številih in temu se pridružuje tudi slovensko, ki je bilo letos jubilejno deseto.
Ideja se je porodila leta 1992, ko sta Lovro Sodja, takrat odgovoren za glasbena tekmovanja TEMSIG, in dr. Henrik Neubauer dobila zeleno luč pri takratnem Svetu za glasbeno izobraževanje Republike Slovenije in naslednje leto na oder ljubljanske operno-baletne hiše pripeljala 17 mladih tekmovalcev. Prvo žirijo so sestavljali naši ugledni in vrhunski baletni solisti in pedagogi: Mojmir Lasan, Magda Vrhovec, Gorazd Vospernik in Edi Dežman, iz tujine pa je bil povabljen prvi solist baleta Dunajske državne opere, Karl Musil.
Od takrat so se bienalno izmenjavala med Ljubljano in Mariborom, le zadnji dve so gostili na Primorskem, v Novi Gorici in Sežani. V žirijah so praviloma sodelovali naši ugledni baletni strokovnjaki in izbrani gostje iz tujine, nekateri tudi večkrat; poleg že omenjenih so v kronološkem zaporedju sodelovali še: Olivera Ilić, Heidrun Schwarz, Ulrich Boehm, Dinko Bogdanić, Damir Novak, Ljudmila Semenjaka, Marina Krasnova, Richard Adama, Vlasto Dedović, Vesna Butorac, Lidija Sotlar, Mateja Pučko-Petković, Nena Vrhovec, Ljiljana Keča Rošker, Janez Mejač, Alenka Ribič Laufer, dr. Henrik Neubauer, Michael Birkmeyer, Dietmar Seyffert, Andreja Hriberšek, Franci Ambrožič, Alenka Šest, Tanja Baronik, Sonja Kastl, Mateja Rebolj, Rado Krulanović in Peter Pustišek.
Letošnji BALTEK, kot skoraj ljubkovalno imenujemo ta dogodek, je od sredine maja 2010 skrbno pripravljal organizacijski odbor v sestavi Viktor Zadnik, predsednik TEMSIG, Anton Savnik, predsednik Zveze glasbenih šol Slovenije, Nataša Cetinski, tajnica TEMSIG, Ivo Bašič, Glasbena šola Sežana, Matej Selan, Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, ter predsednik DBUS Tomaž Rode in Darja Sebastian, članica DBUS.
Razpisni pogoji, ki smo jih uskladili na sestankih organizacijskega odbora, so za kategorije II. A, II. B in III. ostali v skladu določil s prejšnjih tekmovanj.
Novost je bila ukinitev spremljevalnega programa in razdelitev prve skupine na I. A in I. B. V I. A so tekmovali plesalci in plesalke, stari od 12 do 13 let, z etudo na polprstih, ki so jo pripravili njihovi pedagogi oz. mentorji, v I. B pa kandidati v starosti od 14 do 15 let z etudami, ki so bile izbor s prejšnjih tekmovanj, v drugem krogu pa lahko tudi z novimi etudami v koreografiji mentorja.
Iz analize dosedanjih devetih BALTEK-ov, s katero se je v svoji diplomski nalogi ukvarjala Nataša Moškotevc, študentka Višje baletne šole KGBL, so razvidni podrobni statistični podatki od zahtevnega podviga iz daljnega leta 1993, ko se je konec novembra odvijal prvi BALTEK, pa vse do 9. BALTEK-a v Novi Gorici.
Poudarek je na kvantiteti, a nekje vmes je tudi kvaliteta, ki pa jo je treba vedno znova osmisliti in dopolnjevati, predvsem s prevetritvijo šolskega sistema in ljudi, ki ga krojijo. Vendar pa je to že tema, ki presega okvir tega članka in si zasluži večplastno strokovno izmenjavo mnenj.
Na dosedanjih desetih tekmovanjih je bilo prijavljenih mladih plesalcev toliko, kolikor je dni v letu, in 365 je za Slovenijo veliko število, čeprav to ne pomeni dejanskega števila nastopov, saj so nekateri sodelovali ali bili nagrajeni na več tekmovanjih. Kljub temu vzpodbudna vsota, nadgradnja ideje in želje o dvigu kvalitete na naših baletnih šolah, saj je BALTEK v prvi vrsti še vedno šolsko tekmovanje. Prav letošnje je rekordno, saj še nismo zabeležili 54 tekmovalcev. Na 7. in 9. BALTEK-u je bilo sicer več prijavljenih, vendar vključno s spremljevalnim programom, ki pa se ni ocenjeval.
V najvišji kategoriji, ki zajema profesionalne plesalce, je ponavadi najmanj prijavljenih. Letos je edina kandidatka umaknila svojo prijavo. Obe osrednji operno-baletni hiši bi morda morali bolj vzpodbujati mlade in še neuveljavljene plesalce, da se pomerijo z drugimi ter s tem pripomorejo k še boljši kvaliteti našega baleta. V Ljubljani v sklopu SNG Opere in baleta deluje Baletni studio, ki je poslal le eno tekmovalko v kategorijo 2. B.
Se pa ponašamo s tremi dobitniki Grand prixa, nagrade, ki je podeljena za 100 osvojenih točk v najvišji kategoriji. Doslej so jo prejeli Alenka Ribič Laufer in Tomaž Rode (že na 1. BALTEK-u) ter Tijuana Križman (na 8. BALTEK-u).
Da bi počastili nekatere naše izvrstne plesalce, ki so na dosedanjih BALTEK-ih osvajali nagrade in še zaznamujejo slovenski baletni prostor, se je na pobudo predsednika DBUS Tomaža Rodeta na predvečer tekmovalnega dela odvijal svečan otvoritveni koncert. Tekmovanje sta z besedami vzpodbude in dobre volje odprla predsednik TEMSIG Viktor Zadnik in predsednik DBUS Tomaž Rode. Naša nepogrešljiva napovedovalka in izvrstna povezovalka vse dni tekmovanja, Nadja Strajnar Zadnik, je predstavila člane žirije s povzetki njihovih življenjepisov.
Za ogrevanje je naš priznani koreograf Vlasto Dedović postavil koreografijo Vóznica za osem deklet, bivših dijakinj KGBL, med katerimi je bilo tudi nekaj tekmovalk s preteklih BALTEK-ov, na glasbo slovenskega skladatelja Marjana Lipovška. Sledilo je nekaj klasičnega baleta, nekaj sodobnega gibanja, plesali pa so nagrajenci s preteklih tekmovanj: Alena Medič, Gregor Guštin, Branka Popovici, Katarina Čegovnik, pa Eva Gasparič in Nina Ogrinc v koreografiji še ene nagrajenke, njune sošolke Kristine Aleksove; Tijuana Križman Hudernik in Matjaž Marin sta zaplesala v koreografiji nagrajenca Edvarda Cluga in za zaključek še v pas de deuxu iz Giselle.
V petek, 4. 2. 2011, pa je šlo zares že od devete ure dalje s 1. krogom tekmovanja in v soboto, 5. 2. 2011, z 2. krogom ter se zaključilo s podelitvijo nagrad in priznanj v nedeljo, 6. 2. 2011, na svečani predstavitvi vseh dobitnikov.
Naj tale zapis popestrim s citatom nestorja baletne umetnosti na Slovenskem, gospoda Pina Mlakarja, s katerim je pospremil na pot mlade baletne plesalce na 2. BALTEK-u leta 1995: »Upam, in javnost prav tako, da posredujete gledalcu radost življenja, tudi radost dramatičnega življenja, razgibanega bivanja duhovnih, notranjih vrednot, ki so bistvo umetnosti …«
Za Slovenijo častitljiv jubilej desetih tekmovanj pomeni presežek, zavezo in odgovornost za negovanje baletne umetnosti za bodoče generacije, zato žirijo ponavadi sestavljajo tako slovenski kot mednarodno uveljavljeni baletni umetniki, pedagogi, koreografi.
Letošnji so bili: predsednik Anton Bogov, prvak baleta SNG Maribor, Maruša Vidmar, nekdanja solistka baleta SNG Ljubljana in ugledna slovenska pedagoginja, Evelyn Téri, profesorica Theaterklasse na Dunajski državni baletni šoli in članica žirij na mnogih mednarodnih tekmovanjih, Pascale Mosselmans, plesalka in pedagoginja ter vodja Europa danse iz Francije, in Mário Radačovský, plesalec in koreograf, ki je razpet med Kanado in Bratislavo.
Dragoceni stik z uglednimi umetniki velja izkoristiti tudi za to, da jih povprašamo o vtisih, kritikah, napotkih in izkušnjah v teh štirih dneh druženja z mladimi slovenskimi baletnimi plesalci.
Ko sem vsakega posebej pred nedeljsko svečano podelitvijo nagrad poprosila za nekaj besed, so bili vsi po vrsti navdušeni in počaščeni, ker so bili povabljeni v žirijo na jubilejno tekmovanje. Vsi so najprej poudarili izjemno gostoljubnost in prijazen sprejem s strani organizacijskega odbora, udobno namestitev in pogoje za zahtevno delo, saj so se tako res lahko posvetili mladim plesalcem. Vseh pet je bilo navdušenih nad izborom članov žirije, saj so takoj vzpostavili prijeten, harmoničen, pravzaprav prijateljski odnos in pozitivno vzdušje. Vsi so izkušeni plesalci, pedagogi, koreografi in baletna umetnost je njihov način življenja. Usklajenost odločitev, ki so jih zares sprejemali soglasno, čeprav so jih prej izčrpno strokovno premleli, je privedla do skupnih stališč, ki so odsevala končne rezultate.
Vsakokrat ko sem jih kot članica organizacijskega odbora prišla povabit in „preganjat“ za naslednjo kategorijo, saj smo se res poskušali ravnati po dogovorjenem urniku, je iz sobe, kjer so zasedali, zavela toplina prijateljskega kramljanja in dobre volje. Vsi so v en glas hvalili urejenost tekmovalcev, kostumsko bogato opremljenost, saj tudi zunanja podoba pripomore k boljšemu vtisu in seveda višji oceni. Bili so polni hvale in se zahvalili vsem, ki so urejali glasbo ter skrbeli za nemoten potek dogajanja na odru in za odrom. Delovanje vseh nivojev organizacije je menda redkokdaj tako usklajeno.
Povzemam njihove misli, ki bodo nedvomno dragocene za tekmovalce, učitelje in vse, ki nas je balet že davno „zastrupil“ …

Anton Bogov se je prvič znašel v vlogi predsednika žirije, potem ko je velikokrat tekmoval in bil nagrajen, kot solist ali partner. To drugačno vlogo je sprejel z veliko odgovornosti, vendar se je kmalu prepričal, da so mu prav izkušnje olajšale ocenjevanje. Tekmovanja ima pravzaprav rad, saj so v vseh pogledih neizčrpen vir preizkušenj in provokacij mladega človeka. Nazadnje se je treba soočiti tudi z neuspehom, tako na odru kot v življenju. Bil je navdušen nad generacijo mladih plesalcev, ki so se predstavili, saj bodo ravno oni v naslednjih desetih letih krojili podobo slovenskega in morda tudi evropskega ali celo svetovnega baleta. Vesel je, da je v vseh kategorijah toliko talentov, poudarja pa, da je potrebno delati še bolje in natančneje ter plesalce vzgajati v umetniškem duhu. Pravzaprav bi zaostril kriterije in zahteval še več. Zahteve morajo biti postavljene dovolj visoko glede na svetovna merila, zato si enostavno ne smemo privoščiti površnega dela.
In nikakor se smemo pozabiti na peto baletno pozicijo, je skoraj zabičal vsem, ki smo predani baletu ali imamo opravka z mlado generacijo.
Pascale Mosselmans je prav tako izpostavila nekaj prav obetavnih nadarjenih plesalk v najmlajši kategoriji. Prav prijetno so jo presenetile. Tudi ona je bila presenečena nad prelepimi kostumi, urejenostjo, lučjo in podobo odra. Skoraj je pozabila, da gre le za državno tekmovanje. Glede na to, da v tekmovalnih knjižicah ob posameznih tekmovalcih ni podatkov o mentorjih, je ni zanimalo, od kod kdo prihaja, saj so vsi pokazali primerno znanje, zato upa, da se bodo mladi upi razvili v velike baletne umetnike.
Malce jo je zbegal prehod od najmlajše kategorije, kjer so plesali na polprstih, do tiste, kjer so se prvič predstavili na špicah. Namesto navzgor je šlo navzdol. Vzrok? Treba je bolj prisluhniti podobi mladih odraščajočih plesalcev in jih pokazati v najboljši možni luči, ne pa preskakovati, saj je balet proces, ki se ravna po določenih zakonitostih. Morda bi bilo bolje poenostaviti ali drugače definirati korake in tudi pričakovanja. Sicer bi tudi ona pustila obvezno etudo in morda še kakšno dodala, da se plesalec pokaže čimbolj kompleksno.
Obžalovala je, da so morali zaradi nepravilnosti v prijavi in pripravi v višjih kategorijah diskvalificirati dva tekmovalca. Pravzaprav bi se morali učitelji ob tako evidentnih napakah zamisliti in prevetriti svoje pedagoško znanje. Upa, da bo to v bodoče dobra lekcija za učitelje, saj bi morali bolj pazljivo izbirati variacije, ki so za učence primerne, in bi preprečili, da bi se tako člani žirije kot mladi plesalci znašli v neprijetnem položaju. Slaba izbira je lahko posledica učiteljevih neizpolnjenih ambicij. Toda če so pravila zapisana, jih je pač treba spoštovati. Morda bi jih bilo smiselno spremeniti oz. bolj natančno določiti, katero verzijo variacij naj se prikaže na tekmovanju, da ne bi bilo dileme in odstopanj.
Sicer pa bi položila na srce tako učiteljem kot učencem, naj tekmovanja jemljejo pozitivno, naj se lotijo kritične analize, sprejmejo kritike in se poskušajo naučiti gledati in razmišljati pozitivno.

Evelyn Téri je bila tudi navdušena nad izjemnim vzdušjem in odlično opravljenim delom organizacijskega odbora. Primerjala je talente v evropskem prostoru. Poudarila je, kako pomembno je, da imamo tako tekmovanje, saj je motivacija in provokacija hkrati. V klasičnem baletu se moramo ravnati po pravilih – ne le teh, ki veljajo za tekmovanje, pač pa tudi tistih pri vsakodnevnih vajah, kjer se je treba šele naučiti, kako stegniti kolena in uporabiti roke. Izpostavila je pomembnost pravilnega prenašanja koreografij na mlade. Samo sodobna tehnologija ni dovolj; nekoč je moral učitelj za dobro poznavanje stila preplesati precej korakov, da jih je lahko prenesel naprej. Balet ni šport in naši okusi so različni; tudi njej niso bili všeč vsi tekmovalci, so pa morda imeli dobro tehniko, ki jo je treba še nadgraditi.
Baletni koraki so kot skice, ki zaživijo šele, ko jih pobarvamo.
Njeno sporočilo mlademu plesalcu bi se glasilo takole: najboljša nagrada je prav čas, ki sta ga preživela skupaj z učiteljem, ko sta se pripravljala na tekmovanje. S tem mu je dana tudi priložnost, da stopi na oder, kar je končni cilj vsakega baletnega plesalca. Tudi možnost organiziranega ogrevanja pred nastopom na tekmovanju je nekaj, česar nimajo povsod po svetu.
Svetovala bi spremembo našega zapletenega sistema ocenjevanja; če imamo nagrade, čemu še plakete? Če si zlat, si ponavadi prvi, navidez nejasno kombiniranje s plaketami pa se ji ne zdi najbolj smiselno. Predlagala je, da bi lahko katero od nagrad poimenovali po kakšnem pomembnem slovenskem baletnem umetniku in se izognili zmedi.
Opazila je mnogo talentov, predvsem v najnižji kategoriji, in upa, da nam jih bo uspelo zadržati v svetu baleta, saj so zunanji vplivi pogosto premočni in gredo proč. V njih moramo prebuditi ljubezen do baleta – le tako bodo ostali. Posrečena se ji je zdela razdelitev starostne strukture, čeprav je bila v kategoriji, ko že plešejo na prstih, tudi ona malce razočarana, saj niso izpolnili pričakovanj. V starejših kategorijah, ko že skoraj stopajo v baletne ansamble in plešejo variacije primabalerin, morajo biti dobri, res dobri, če se želijo kosati z mednarodno konkurenco.
Sežana in Lipica, kamor smo odpeljali člane žirije pred svečano večerno podelitvijo nagrad, se ji zdita primerno okolje za državno tekmovanje; če pa bi kdaj preraslo v mednarodno, bi ga morali prirediti v glavnem mestu, kar prispeva k celoviti podobi tako pomembnega dogodka.
»Uživajte v baletu!« je bil njen pozdrav.

Mário Radačovský je prav nalezljivo slikovit, prodoren in neustavljiv sogovornik. Kar me je v pogovoru z njim najbolj navdušilo, je bila iskrenost, ki veje iz njega in jo je treba privzgojiti tudi učencem.
Iskrenost nastopa na odru, iskrenost pedagoga v odnosu do učenca in njuna iskrenost do gledalca, česar se je Radačovský naučil pri svojem koreografu in učitelju Jiřiju Kiliánu. Vzpostavijo se razmerja, ki ustvarjalce oz. umetnike naredijo takšne, da nas prepričajo. Šole morajo veliko pozornost posvečati kvalitetnim začetkom, saj se lahko nadgrajuje le z dobrimi osnovami. Prav v začetni kategoriji je tudi on opazil mnoge talente, deklice in fanta, ki imajo ogromno potenciala za naprej. Njegova žena vodi pomembno baletno šolo v kanadskem Montrealu, ki se povezuje z glavno nacionalno baletno šolo v Torontu, in ga je poprosila, naj poišče možnosti za sodelovanje med nami in njeno šolo, v smislu izmenjave učencev kakor tudi učiteljev.
Seveda je z veseljem sprejel vabilo, da bi bil eden izmed članov žirije, in je prišel poln pričakovanja, da se bo srečal z zanimivimi ljudmi ter se ob tem lahko veselil in užival. Prav ta dobra volja in ljubezen veljata za najboljši kriterij, ki mu služita pri ocenjevanju. Otroka, ki pleše z ljubeznijo, se hitro zazna. Občuduje učitelje, ki dan za dnem oblikujejo in vodijo otroke v svet baleta z ogromno odgovornostjo in ob povsem neznanem izidu. Lahko se nekomu ponesreči, čeprav je velik talent.
V Bratislavi, kjer se je šolal, je imel istega učitelja vseh osem let šolanja, v Pragi je enak sistem, v Kanadi se menjavajo na 2 leti, pri nas na štiri; težko je reči, kaj je bolje, saj vsak prinese nekaj dobrega. Spominja se, da so fantje, ki so imeli ves čas žensko učiteljico, v nekem trenutku pogrešali moško besedo, vendar pa so po njegovem mnenju nesporno ženske pedagoginje tiste, ki dajo najboljšo osnovo, in sicer tudi fantom. To preprosto znajo. Zdi pa se mu neprimerno, da npr. špice uči učitelj, saj ni nikoli poskusil in bo težko razložil bistvo.
Skratka, bil je vesel, da je sedel v žiriji z osebami, ki jih ni poznal, vendar so takoj vzpostavili nekakšno nevidno vez in uživali ob plesanju mladih talentov.

Maruša Vidmar je na predhodnih devetih BALTEK-ih s svojimi tekmovalci gotovo osvojila največ nagrad, plaket, priznanj, in bi jo lahko proglasili za najbolj uspešno slovensko baletno pedagoginjo. Tokrat je stopila na drugo stran in je sprva prav kritično, skoraj negotovo, razmišljala o tej spremembi. Ali bo sploh lahko objektivno sodila? Vendar je kmalu ugotovila, da so prav te njene dolgoletne mentorske izkušnje dragoceno prispevale k lažjemu gledanju in ocenjevanju, še posebej pa v družbi baletnih strokovnjakov, s katerimi se na tak način še nikoli ni srečala. Vendarle so bili pri ocenjevanju zelo usklajeni in so imeli podobna stališča, zato so bila odstopanja minimalna. Pa še ta so analizirali v strokovnem pogovoru in našli skupni jezik.
Tudi njo je prevzela kategorija 1. A, saj so otroci res luštni in sposobni, malo manj pa naslednja, saj je preskok na špice precejšen zalogaj. Izkoristila je poznavanje našega sistema in razložila ostalim kolegom žirantom, da so ta dekleta šele dve leti (katera od njih morda tri leta) na špicah. V tem času ni mogoče priti do suverenega nastopa na prstih. Etuda, ki jo je plesala večina, se ji je zdela (pre)težka; nekaterih elementov variacije skoraj nobena od tekmovalk ni uspela zadovoljivo izvesti.
Možnost tako rekoč obvezne etude se ji zdi smiselna, saj se kandidate tako lažje primerja med seboj. Morda ne bi bilo slabo razmisliti o dveh različnih, ki bi ju pokazali v dveh krogih; razlikovali bi se po težavnosti in bi gotovo olajšali ocenjevanje. Tisti, ki so talentirani, takoj odskočijo oz. jih takoj opazijo vsake oči, ne le žirija. Nastop s koreografijo, ki jo naredi učitelj, uspe le v redkih primerih.
V kategorijah, kjer že izvajajo tradicionalne baletne variacije, so se kolikor toliko držali ustaljenih koreografij; to, da nekdo vrti v drugo diagonalo ali smer, so običajne spremembe, ki na rezultat ne vplivajo. Razočarala jih je zadnja kategorija, 2. B, kjer so plesalci pravzaprav že na pragu vstopa v profesionalni ansambel. Na začetku so vsi luštni, nato pa morajo poleg tega biti še dobri, dobro izgledati na odru, imeti odrsko prezenco oz. jo vsaj nakazati. Tega je bilo premalo. Tu je osnovna dispozicija tista, ki jih definira, in tudi učitelj je tu bolj ali manj brez moči. Sistem vrtenja in skokov se že nekako vzpostavi, toda kdor želi plesati umetniški ples, kar balet nedvomno je, mora zadostiti vsem zahtevam.
Kar se tiče izbire variacij, ki so jih pokazali posamezni tekmovalci, je imela občutek, da bi morali njihovi učitelji več prispevati k uspešni predstavitvi, tako, da bi bolje presodili njihove fizične in psihične sposobnosti. Tako bi se kak tekmovalec gotovo predstavil lepše in bolje.
Nujno je, da se večjo pozornost posveti stilu, ne pa všečnosti!
Kar se pleše, se mora predstaviti, ne pa le pridno odtelovaditi. Seveda so vsi opazili deklico, ki vse to ima, ki le pleše in pleše … in je bila za to tudi nagrajena.
Razlike med Ljubljano in Mariborom oz. njunima šolama se še vedno kažejo v čistosti pozicij, čvrstosti, izvedbi. Treba je plesati, vendar z upoštevanjem osnovnih zakonitosti klasičnega baleta.
Dejstvo, da je bilo tekmovanje v Sežani in ne v glavnem mestu, ne bi smelo vplivati na tekmovalce, pripraviti se je treba za vsak oder, kjerkoli.

Tem iskreno povedanim besedam, mislim in napotkom naših izjemnih gostov žirantov ni kaj dodati, morda le želja, da bi se ob naših nadaljnjih snidenjih vsi skupaj veselili napredka in uspehov mladih baletnih plesalcev, ki smo jih srečevali v Sežani.
Prav zato so v knjižicah, ki se izdajajo ob vsakem tekmovanju, tako dragoceni in zanimivi zapisi, misli in popotnice baletnih izbrancev, ki nas vedno znova premamijo, da stopamo na negotovo pot umetniškega izražanja.
Z veseljem tudi za tale sestavek ukradem delček zapisa ob 5. BALTEK-u leta 2001 Vojku Vidmarju, baletnemu plesalcu in dobitniku Prešernove nagrade:
»Od kod v tem brezglavem času nekaterim dekletom in fantom ta neverjetna volja, upornost, z vsakodnevnim „maltretiranjem“ in izčrpavanjem obvladati neverjetne zahteve baleta – gledališkega plesa in za to žrtvovati ves svoj prosti čas in energijo?
Izziv nastopanja? Instinktivno sledenje življenju, ki od človeka zahteva več in več? Ali morda poskus, zaužiti nekaj tiste glasbeno-svetlobno-kostumske odrske magije, imenovane tudi balet, ki tolikim deklicam v mladosti predstavlja življenjski sen?
Lepota, glasba, ples …
In če boste med plesom, pa čeprav morda le za kratek hip, globoko v sebi začutili doslej neznani osrečujoči občutek užitka, vedite, da ste potrkali na vrata umetnosti.«

Za konec navajam še rezultate in uradne podatke o nagradah na 10. BALTEK-u.

Pod to statistiko so skriti mladi bodoči plesalci, pedagogi, kritiki, koreografi ali pa le ljubitelji baletne umetnosti, ki nas vedno znova očara in začara.

1. A kategorija: 15 tekmovalcev, vsi so se uvrstili v 2. krog.
1. nagrada in zlata plaketa – 96,20 točke:
Pajmon Sabina, KGBL, mentorica Vesna Cestnik Tehovnik

2. nagrada in srebrna plaketa – 94,90 točke:
Mlakar Poštrak Eva, KGBMB, mentorica Helena Valerija Krieger

3. nagrada in srebrna plaketa – 91,80 točke:
Perić Ema, KGBMB, mentorica Helena Valerija Krieger

bronasta plaketa – 86,80 točke:
Dajčman Anja, KGBMB, mentorica Martina Kramer

bronasta plaketa – 85,70 točke:
Kerštanj Lan Dan, Baletna šola Stevens, mentor Andrew John Stevens

1. B kategorija: 14 tekmovalcev, v 2. krog se je uvrstilo 8 tekmovalcev.
2. nagrada in srebrna plaketa – 90,40 točke:
Škrjanc Rebeka, KGBL, mentorica Vesna Cestnik Tehovnik

2. nagrada in srebrna plaketa – 91,90 točke:
Trobentar Žagar Gal, KGBL, mentorica Tanja Pavlič

bronasta plaketa – 85,20 točke:
Taljat Zala, GŠ Nova Gorica, mentor Sergej Semenjuk

2. A kategorija: 13 tekmovalcev, v 2. krog se je uvrstilo 11 tekmovalcev.
1. nagrada in zlata plaketa – 95,9 točke:
Šarler Tasja, KGBL, mentor Matej Selan

2.nagrada in zlata plaketa – 95,2 točke:
Obrul Monja, KGBMB, mentorica Alenka Ribič Laufer

3. nagrada in srebrna plaketa – 91 točk:
Lešnik Tjaša, KGBMB, mentor Nikolai Chilnikov

bronasta plaketa – 88,8 točke:
Noč Nina, KGBMB, mentor Nikolai Chilnikov

bronasta plaketa – 86,9 točke:
Jurič Filip, KGBMB, mentorica Galina Čajka

diskvalificiran: Žiher Luka, KGBL, mentorica Marinka Ribič

2. B kategorija: 12 tekmovalcev, vsi tekmovalci so se uvrstili v 2. krog.
1.nagrada in zlata plaketa – 97,5 točke:
Potokar Barbara, Baletni studio pri SNG Opera in Balet Ljubljana, mentorica Maša Mukhamedov

3.nagrada in srebrna plaketa – 92 točke:
Zupančič Petra, KGBL, mentor Matej Selan, Tanja Pavlič

bronasta plaketa – 85,4 točke:
Flegar Lara, KGBMB, mentorica Galina Čajka

diskvalificirana: Beguš Metka, KGBL, mentorja Matej Selan, Tanja Pavlič

Podeljena so bila še naslednja priznanja žirije:
– za izvirno sodobno koreografijo, narejeno posebej za 10. BALTEK, je prejela Tanja Pavlič,
– za najboljšo izvedbo sodobne koreografije Petra Zupančič.
in posebne nagrade:
– posebno strokovno nagrado DBUS za umetniški vtis je prejela Monja Obrul, s tem pa štipendijo za mednarodni poletni baletni seminar v Budimpešti avgusta 2011, ki ga organizira Madžarska državna baletna akademija v Budimpešti,
– nagradno štipendijo občine Sežana za udeležbo na poletnem tečaju v letu 2011 je prejel Gal Trobentar Žagar,
– nagrade Trgovinice Anabela so prejeli Sabina Pajmon, Gal Trobentar Žagar, Tasja Šarler, Barbara Potokar.

Naj zaključim z besedami, ki mi jih je nedavno v intervjuju zaupal dolgoletni solist baleta Dunajske državne opere in član žirije na 1. BALTEK-u, gospod Karl Musil… »Tekmovanja v umetnosti so kljub pomislekom pozitivna, saj se plesalec ob individualnem delu z učiteljem veliko nauči, je pa treba vedeti, da tekmovanje ni plesanje, je le tekmovanje! Ni umetnost! Še ne!«