NOVA GORICA, 12. 12. 2010

V nedeljo, 10. oktobra 2010 bomo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani priča premieri jubilejnega, 10. gala večera novih baletnih koreografij na slovensko glasbo, ki je predstavil 12 novih baletnih koreografj.
Alena Medič v delu z naslovom Igra govori o življenju, ljubezni, prijateljstvu in mladosti, pod skupnim imenovalcem igra v gibanju. Na glasbo Barbare Pešut po ljudski pesmi Ne orji ne sejaj v izvedbi Vokalne skupine Katice so zaplesale Metka Beguš, dijakinja 4. letnika Srednje baletne šole KGB Ljubljana, Katarina Čegovnik, Nina Pišlar in Urša Grm.
Baletni duet, v katerem sta zaplesala Dana Petretič in Siniša Bukinac, je koreografiral gost iz Belgije, Jocelyn Alizart. Delo, za podlago katerega je uporabil glasbo slovenskega skladatelja Alojza Ajdiča je označil z naslednjim zapisom: V trenutku, ko so se Narcisovi prsti dotaknili vodne gladine, v kateri je zrl v svoj odsev in se občudoval, je njegova podoba postala motna, drugačna kot se mu je zdela prej.Zagledal je drugo bitje, drugačen videz samega sebe, drugo podobo tistega, kar je smatral, da je bil.Da bi novo podobo spoznal bolje, se zagledan potopi vanjo.Spozna … spoznata svoj drugi jaz, s katerim se dopolnjujeta, kot bi bila dve strani kovanca. Yin in Yang, dve podobi celote, ki druga drugi omogočata obstoj in preživetje.Celo v konfliktnih situacijah sobivata in skupaj tvorita le eno: popolno in edinstveno novo bitje, ki se ne more upreti skušnjavi, da bi vedno znova občudovalo podobo svoje popolne lepote.
Včasih nam je nekaj blizu in hkrati daleč … Zdaj je v moji bližini saksofon …je moto koreografije Georgete Radasan na glasbo Primoža Simončiča z naslovom Two faces, v kateri je ob živi spremljavi skladatelja, ki igra na saksofon, zaplesala Kjara Starič.
Gregor Guštin, ki v koreografskih večerih sodeluje že vrsto let, v svoji novi koreografiji z naslovom Prva govori o ženski emancipaciji, ki je močnejša kot si mislimo, z njo pa je prišel tudi čas, ko moramo preskočiti mistične stereotipe. Za glasbeno podlago je izbral dve pesmi, ki jih poje Neca Falk: Prva ljubezen Jožeta Privška in Z več plati Jonija Mitchella. Zaplesali so Urša Vidmar, Eva Gašparič, Gabrijela Stojanova, Mariša Nač, Lucas Jerkander in Ivan Kozyuk.
Debitantka koreografskih večerov, Tetiana Svytlichna, o koreografiji z naslovom Moja nimfa razmišlja: Včasih nas fantazija popelje v neznani svet nimf, svet, kjer so sončni žarki jantarjeve barve in kjer zvok kristalnih kapljic pada na šumeče svileno listje. Tedaj se počutim kot nimfa, ki pije iz rose v zraku, se kopa v cvetnem soku in utaplja v duši plesa. Čutim ples v telesu, čutim ples moje Nimfe…, nimfe ki jo pleše na pesem Saše Lendero.
Tijuana Križman Hudernik pravi, da sanje lahko ostanejo skrivnost, ki jo zadržiš le zase …
Lahko noč Piran je samo njena, in je nastala pod Piranskim nebom. Na glasbo Anike Horvat pleše skupaj z Gajem Žmavcem.
The story we tell v koreografskem in plesnem jeziku na glasbo Silence pripovedujeta Nastja Bremec in Michal Rynia. Za moto sta si izbrala: Besede, besede, besede … imajo čudežno moč … lahko nas ganejo in potolažijo, pomirijo ali razjezijo, razveselijo ali užalijo, zbegajo ali vznemirijo … nastajajo zgodbe … spomin, konflikt, ljubezen, bolečina, zmaga, poraz, hrepenenje … Tudi plesalci pišemo zgodbe ‒ brez besed ‒ a s povsem enakim učinkom moči besede.
Kjara Starič v koreografiji z naslovom Žensk v ženski pripoveduje, da se v vsaki ženski skriva tista ženska, ki očara, ki omehča svet in ga razneži. In kaj je tisto, kar nas dela ženstvene? Kam se ta ženstvenost skrije, kam izgubi? Smo to žensko izgubile, ker nas življenje sili, da smo močne, včasih skoraj moške? Si je ne upamo pokazati, ker mislimo, da bomo izzvenele šibko? Ali pa je morda še sploh nismo našle? Morda moramo le vzljubiti samo sebe in si dopustiti, da zaživi v nas v vsej svoji lepoti, moči, ranljivosti, skrbnosti, zapeljivosti … ženskosti. Na glasbo Vlade Batista poleg Kjare Starič plešeta še Jerneja Podbevšek Zhembrovskyy in Emanuela Senjor.
Obrazu v obraz je naslov novega koreografskega dela Kristine Aleksove na glasbo Katalena, v izvedbi plesalcev Tjaše Kmetec in Lukasa Zuschlaga. Za moto si je izbrala odlomek iz knjige o bambusu, Vladislava Bajaca: Vse, kar si že bil in vse, kar boš ‒ nisi ti. Le to, kar si ‒ si ti. Prihodnost pride, brez pričakovanja, sedanjost bo srečevališče vseh časov, vsak trenutek bo zajemal vse čase. V njem bo vse obstajalo in nič ne bo obstajalo…
Inspiracijo za solo To stray, je Jenifer Archibald povzela iz grozljive zgodba o iranski ženi Sakineh Mohammadi Ashtiani, ki je bila leta 2006 za nezvestobo obsojena na 99 udarcev z bičem. Čeprav sta jo sodišče in porota zaradi pomanjkanja dokazov oprostila, je sodnik uporabil svojo moč in jo kljub temu obsodil. Sakineh je bila tako leta 2006 bičana pred svojimi odraslimi otroki in javnostjo. Po smrti njenega moža je bila ponovno sojena, tokrat za domnevni umor pokojnega moža. Ponovno je bila spoznana za nedolžno, a je sodišče še enkrat odprlo primer nezvestobe in obsodili so jo na kamenjanje do smrti. V ozadju je projekcija, ki jo je izdelal Alastair Christopher, na glasbo Silence z naslovom Murder pa pleše Kjara Starič.
Dana Petretič in Siniša Bukinac sta za glasbeno podlago koreografskega dela z naslovom Srečanja – šest duetov za kvartet izbrala glasbo v Kanadi živečega in delujočega slovenskega skladatelja Marjana Mozetiča. Vsebinsko koreografija govori o Muzi glasbe, ki je na poti skozi sanjske svetove srečala človeško dušo, ki se je igrala s kamni v senci velikega drevesa…, o igri, pri kateri so nastajali zanimivi zvoki, besede in nenavadni gibi, s katerimi je premagala radovedno muzo in jo zvabila bližje. Tudi muza je pobrala kamen in ga zavrtela na ravni podlagi, kar je pri duši izzvalo smeh. Tako zatopljeni v skupno igro nista niti opazili, kako sami sta. V plesnem jeziku zgodbo pripovedujejo Urša Vidmar, Dana Petretič, Gregor Guštin in Siniša Bukinac.
O emocijah, preglobokih, da bi jih delili pripoveduje Gaj Žmavc v koreografiji z naslovom Clear things, ki jo na glasbo Marka Črnčeca pleše skupaj s Katarino de Meneses.
Letošnji večer je, tako kot predhodni, dokazal, da vlada veliko zanimanje za baletno koreografijo. V veliko primerih gala večeri novih baletnih koreografij na slovensko glasbo v organizaciji Društva baletnih umetnikov Slovenije ponujajo prva oziroma rana srečanja s koreografskim ustvarjanjem. Zato še enkrat kot že večkrat do sedaj – ob zavedanju, da je razvojna pot koreografa težka, saj mora za uveljavitev najti lastni izrazni in plesni slog, do katerih se največkrat lahko prebije zgolj s trdim delom – pridemo do spoznanja, da je potrebno razmišljati o možnostih, ki bi nudile nadaljnjo razvojno pot mladim koreografom. Skratka, stopnico »višje«.
Zatorej še eno povabilo vsem kreatorjem baletne umetnosti pri nas, da sedemo za isto mizo in morda vsaj v določenih segmentih s skupnimi močmi začrtamo smernice za svetlo prihodnost slovenske baletne umetnosti!